Za dokumentarnim filmom je eno najuspešnejših obdobij doslej. Govorijo o globalnem preporodu tega žanra v kinodvoranah (in na spletu). Domači projekti in slovenske manjšinske koprodukcije osvajajo najvidnejše evropske ter mednarodne nagrade, hkrati pa pri slovenskem občinstvu presegajo okvire nišne festivalske publike.

Mednarodni preboj naših ustvarjalcev je že januarja potrdila (sicer slovenska manjšinska koprodukcija) Fiume o morte!, ki je delo hrvaškega režiserja Igorja Bezinovića in ki je prejela evropsko filmsko nagrado za najboljši dokumentarni film. Ta, naj spomnimo, skozi igrivo rekonstrukcijo obravnava okupacijo Reke leta 1919 pod vodstvom italijanskega pesnika Gabriela D'Annunzia.

Mednarodni uspehi

Novembra je uspeh nadaljevala slovenska manjšinska koprodukcija Planina režiserjev Biljane Tutorov in Petra Glomazića. Direktorica fotografije Eva Kraljević je za delo na festivalu Camerimage na Poljskem prejela zlato žabo, film pa se decembra v Los Angelesu poteguje še za nagrade Mednarodnega združenja za dokumentarni film (IDA), ki veljajo za pomemben kazalnik v tekmi za oskarja.

Ugotavljajo, da se oblike nenehno spreminjajo, jedro dobrega dokumentarca pa ostaja nespremenjeno. To pa je vztrajno raziskovanje resničnosti.

Pomemben delež mednarodnih uspehov prispevajo tudi slovenske režiserke, je pred letošnjim Festivalom slovenskega filma poudaril Slovenski filmski center. Dokumentarec Gora se ne bo premaknila režiserke Petre Seliškar je zbral ducat mednarodnih priznanj, med drugim posebno omembo žirije na gorniškem festivalu v Južni Koreji. V tujini sta v zadnjem obdobju odmevala tudi dokumentarna filma Telo in Duhovnica. Slednja je nekoliko starejše delo, avtorica je Maja Prettner, vendar pa kaže na moč slovenske dokumentarne produkcije.

Da dokumentarci vse močneje nagovarjajo tudi domače gledalce, je oktobra pokazal 29. FSF v Portorožu. Nagrado občinstva z visoko povprečno oceno 4,91 je osvojil dokumentarec Kauniaro – Pleši za ljubezen ali ubij in umri Toma Križnarja, Bojane Pivk Križnar in Maje Weiss o kulturi sudanskih Nub, ki jim je pomagala preživeti genocid. Vesno za najboljši dokumentarni film je žirija namenila Plesu življenja Siniše Gačića, intimni pripovedi starejšega para, ki odpira aktualno vprašanje pravice do prostovoljnega končanja življenja.

Slovenski razmah se ujema s presenetljivim svetovnim preobratom. Še lani so poznavalci opozarjali na krizo dokumentarnega filma, saj so pretočne platforme skrčile proračune in prednost dale zgodbam o zločinih ter slavnih osebnostih, studio A24 pa je maja 2025 celo zaprl svoj dokumentarni oddelek.

Izjemni uspehi

Letos pa prav A24 beleži izjemen kinematografski uspeh s filmom You Can See Everything, ki je zaslužil več kot 90 milijonov dolarjev in velja za prvega dokumentarnega kandidata za oskarja v glavni kategoriji za najboljši film.

V svetovnih kinodvoranah dobro poslujejo tudi drugi naslovi, med njimi preiskava o vojni v Gazi Naza z več kot 14 milijoni dolarjev prihodkov, The History of Concrete Johna Wilsona s tremi milijoni ter gorniški film Everest: The Other Side z več kot dvema milijonoma dolarjev zaslužka.

Strokovnjaki za nov val zanimanja navajajo več razlogov. Thom Powers, vodilni selektor dokumentarcev na festivalu v Torontu, je nedavno za medije opozoril, da krčenje tradicionalnega novinarstva in zapiranje časopisov ustvarjata praznino pri občinstvu, ki želi razumeti sodobni svet. Sorežiser filma Everest: The Other Side Jimmy Chin pa uspeh pripisuje potrebi po pristnih človeških zgodbah v obdobju družbene odtujenosti.

Ključna ostaja tudi ustvarjalna drznost. Dokumentarist in predavatelj Robert Greene je za New York Times poudaril, da lahko v dobi pametnih telefonov snema vsakdo, zato morajo avtorji ponuditi inovativne pristope in si »zaslužiti veliko platno«. Vendar pa ugotavljajo tudi, da se  oblike nenehno spreminjajo, jedro dobrega dokumentarca pa ostaja nespremenjeno. To pa je vztrajno raziskovanje resničnosti.

Priporočamo