Čeprav zna odlično kuhati, si je Andrewa Scotta Zimmerna večina ljubiteljev kuharskih oddaj verjetno bolj zapomnila kot nasmejanega golobučnega možica, ki je nekje na drugem koncu planeta brez večjega pomisleka ugriznil v pečeno tarantelo, črva ali kakšen anatomsko posebej zanimiv kos konja, jaka, jelena, prašiča ali kače. Na svojih kulinaričnih popotovanjih je okušal tudi hrošče, konjsko drobovino, žabje srce, morske kumare in še marsikaj, česar si povprečen jedec ne bi želel niti ogledovati na fotografijah, kaj šele tlačiti v usta. Toda še veliko bolj neverjetna od jedi, ki jih je glodal pred televizijskimi kamerami, je njegova življenjska zgodba. Preden je postal televizijska zvezda in eden najbolj prepoznavnih kulinaričnih popotnikov na svetu, je bil namreč odvisnik od drog in alkohola, brezdomec ter tat, ki je spal na kupu umazanih oblačil v zapuščeni newyorški stavbi in kradel ženske torbice, da je lahko financiral svojo odvisnost.
Od newyorških restavracij do življenja med podganami
Andrew Scott Zimmern se je rodil leta 1961 v New Yorku in odraščal v judovski družini. Kot rad razlaga v številnih intervjujih, ga je hrana začela zanimati že zelo zgodaj, saj je njegov oče Robert prijateljeval z legendarnim ameriškim kuharjem in gastronomom Jamesom Beardom, tako da sta skupaj hodila na nedeljska druženja v njegovem domu v West Villageu na Manhattnu, kjer se je ob polnih mizah in živahnih pogovorih o hrani nalezel navdušenja za gastronomijo.
Po šolanju na zasebni šoli v Daltonu je študiral zgodovino na Vassar Collegeu in leta 1984 tudi uspešno diplomiral, nato pa se zapodil v newyorški gostinski svet. Delal je v več precej uglednih restavracijah in sodeloval pri odpiranju ter vodenju vrste gostinskih projektov. Toda vzporedno s kuharsko kariero je pri mladem Andrewu rasla tudi odvisnost od alkohola in drog. Kot je kasneje pripovedoval brez olepševanja, je bil hud odvisnik in alkoholik, zaradi česar je izgubil več služb, denar, prijatelje in nazadnje praktično vse, kar je imel, tako da je več kot leto preživel v zapuščeni stavbi na Manhattnu skupaj s skupino drugih brezdomcev in odvisnikov. Spal je na kupu umazanih oblačil, prhal se praktično ni, okrog svojega improviziranega ležišča pa je stresal čistilni prašek, da ponoči po njem ne bi lezle podgane in ščurki. Denar za alkohol in življenje si je med drugim služil tako, da je v boljših lokalih na Madison Avenue ženskam kradel torbice, ter z njimi bežal skozi Central Park in prodajal kreditne kartice ter potne liste, ki jih je našel v njih. Leta 1992 so ga prijatelji pospremili na zdravljenje v Hazelden v Minnesoto, kjer se je začelo njegovo drugo življenje.
Nazaj med kuharje
Ko je uspešno opravil s svojimi demoni, se ni vrnil v središče sveta New York, temveč je ostal v Minnesoti in se še enkrat lotil svojega gostinskega poklica. Najprej se je zaposlil kot pomivalec posode v neki lokalni restavraciji, a je že čez pol leta postal glavni kuhar, v naslednjih letih pa jo je preobrazil v eno bolj opaženih in čislanih obedovalnic v mestu. Toda vodenje gostilnice mu ni bilo več tako pogodu, saj je spoznal, da ga poleg kuhanja bolj privlači pripovedovanje zgodb o hrani. Začel je pisati kritike o restavracijah, delal na radiu in se pojavljal na lokalni televiziji, kot hišni kuhar pa je nastopal še v eni izmed oddaj kabelske televizijske mreže Home & Garden Television. Ker je opazil, da ga ljudje radi gledajo in poslušajo, je začel trkati na vrata bolj renomiranih nacionalnih televizijskih mrež. Ampak nikakor ni želel postati še eden izmed televizijskih kuharjev, ki stojijo za kuhinjskim pultom in gledalcem razlagajo, kako se seklja čebulo. Hotel je potovati, jesti in skozi hrano pripovedovati zgodbe o ljudeh in kulturah. Kasneje je pojasnjeval, da je želel ustvariti oddajo, v kateri bi bila hrana sredstvo za spoznavanje ljudi, ki govorijo druge jezike, drugače živijo in imajo drugačne običaje.
Na njegov konceptualni trnek se je najprej ujel Travel Channel, ki mu je leta 2006 omogočil snemanje dveh pilotnih oddaj. Ena je bila World's Best Ballpark Foods, v kateri je obiskoval športne stadione in pokušal hrano, s katero se bašejo pred tekmami, med njimi in po njih, druga pa Bizarre Foods of Asia. Zimmern je bil sicer prepričan, da bo televizija izbrala športno različico, toda gledalci so veliko raje gledali posebneža, ki se je sprehajal po Aziji in vase tlačil stvari, ob katerih je marsikomu pred televizorjem zastal grižljaj večerje v grlu. Iz posebne oddaje Bizarre Foods of Asia je leta 2007 nastala še serija Bizarre Foods with Andrew Zimmern in televizijski prehranjevalni stroj se je zagnal. Osnovna zamisel je bila genialno preprosta. Zimmern je pripotoval v določeno državo ali regijo, obiskoval tržnice, vasi, restavracije, domače kuhinje, lovce, ribiče in plemenske skupnosti ter jedel tisto, kar jedo domačini. Bolj ko so bile stvari, s katerimi so se basali, nenavadne, večje je bilo zanimanje za njegovo oddajo.
Tarantela, konjski rektum in morski pes, ki diši po amonijaku
Že v pilotni azijski oddaji je bila ponudba jedi, s katerimi si je tešil glad, impresivna, saj se je med drugim spopadel s surovimi prašičjimi jajci, žabjim sašimijem v kombinaciji s še utripajočim žabjim srcem, alkoholom z namočenim kuščarjem, surovo hobotnico in želvjo krvjo s sakejem. Med kasnejšim obiskom Pekinga so se na jedilniku znašli morski konjički, kuščarji, kamelja šapa ter penisi kače, jelena in jaka. V vseh letih snemanja je Zimmernov želodec postal svojevrsten muzej svetovne prehranske eksotike. V Kambodži je jedel ocvrte tarantele, ki jih je primerjal s sladkim, nežnim mesom rakovice, na Islandiji se je spopadel s hákarlom, fermentiranim grenlandskim morskim psom, ki ima razvpit vonj po amonijaku. A vendar tudi človek, ki je vase pospravil toliko prehranskih čudes, ni povsem brez meja. Večkrat je poudaril, da so prav fermentirane jedi zanj pogosto najtežji nasprotnik. Vonj hongee, korejskega fermentiranega skata, je na primer slikovito primerjal z mešanico čistila za bolnišnična tla in topila za lepilo. Na Samoi je na primer okušal drobne koralne črve palolo, ki se v določenih naravnih razmerah pojavijo na površju morja in jih domačini pobirajo ter jedo surove, njihov okus pa je spet opisal kot nekaj podobnega jetrom, fermentiranim v slani vodi, v Kazahstanu pa kazi, klobaso iz konjskega mesa in maščobe, polnjeno v naravno črevo, v več oddajah pa se je srečal tudi z deli konjske anatomije, zaradi katerih bi se še tako predan mesojedec za trenutek zamislil nad vegetarijanstvom.
Televizijski imperij
Bizarre Foods ga je iz lokalnega kuharskega kritika spremenil v mednarodno televizijsko zvezdo, tako da se je rodila cela družina oddaj s predpono »bizarno« – Bizarre Foods America, Andrew Zimmern's Bizarre World in Bizarre Foods: Delicious Destinations, pri kateri je bil poudarek nekoliko manj na prehranskih grozljivkah in bolj na značilnih jedeh posameznih mest in pokrajin. Leta 2018 je na televizijski mreži Food Network vodil The Big Food Truck Tip, v kateri je obiskoval lastnike tovornjakov s hrano, pokušal njihove jedi in posebno zanimive podjetnike nagrajeval z velikimi napitninami. Po televizijskem uspehu se je želel ponovno dokazati tudi kot gostinec. Leta 2018 je skupaj s prijateljem v St. Louis Parku pri Minneapolisu odprl kitajsko restavracijo in bar Lucky Cricket oziroma srečni čriček, kot bi ji rekli v slovenščini. Ideja je bila ambiciozna, tako da je celo razmišljal o verigi, ki bi nekoč štela na stotine restavracij. Toda še preden mu je čriček utegnil prinesti srečo, je stopil na precej veliko medijsko mino. Ob promociji restavracije je izjavil, da želi prebivalce ameriškega Srednjega zahoda odrešiti slabih lokalov, ki se izdajajo za kitajske restavracije, njegove besede pa so sprožile očitke o pokroviteljstvu in kulturnem prisvajanju, pa tudi kritike so bile slabe in gostov ni bilo.
Vrnil se je tja, kjer so ga imeli rajši, na televizijo in neumorno snemal različne oddaje in serije. Serija Andrew Zimmern's Wild Game Kitchen je posvečena divjačini, ribam, nabiralništvu in pripravljanju hrane nad odprtim ognjem. Namesto utripajočih žabjih src in fermentiranega morskega psa tako pred kamerami pripravlja bizona, divjačino, postrvi, purane, gosi in celo celega odojka ter razlaga, kako divje meso razkosati in pripraviti, letos pa se je pojavil še v novi tekmovalni oddaji Food Networka Pitmasters, kjer se ekipe mojstrov peke na ognju merijo v večdnevnem obračunu z mesom, dimom in žerjavico, sam pa nastopa med voditelji oziroma sodniki.
Leta 2002 se je poročil z Rishio Haas, ki jo je spoznal v Minnesoti in ki se je, v nasprotju s svojim vse bolj slavnim možem, večinoma držala daleč od televizijskih kamer. V zakonu se jima je rodil sin Noah, njuna zveza pa se je po približno šestnajstih letih končala, kar je Zimmeren komentiral s tem, da je življenje televizijskega popotnika, ki je bil velik del leta zdoma, zahtevalo svojo ceno.
