S triinštiridesetimi kvintilijoni možnih permutacij in samo eno končno rešitvijo je Rubikova kocka že več kot pol stoletja sinonim za intelektualni izziv in, kajpak, frustracije. Ne gre, da bi se človeku kar posrečilo, zato v tem trenutku v predalih in na policah po vsem svetu ždi na milijone nerešenih, ki čakajo, da jih nekdo sestavi v kocko s šestimi barvnimi ploskvami.
Zgodba o tej barviti uganki se je začela z naključnim odkritjem, ki je presenetilo celo njenega izumitelja. Leta 1974 je Erno Rubik, devetindvajsetletni profesor arhitekture na visoki šoli za uporabno umetnost v Budimpešti, iskal način, kako bi študentom pojasnil kompleksnost tridimenzionalne geometrije. Iz lesenih kock, sponk in gumic je sestavil prototip, ki se je lahko vrtel okoli svoje osi, ne da bi razpadel. Imenoval ga je magična kocka. Sprva torej ni nameraval ustvariti uganke. Šele ko je prvič zmešal barve in ugotovil, da jih ne more več vrniti v prvotni red, je spoznal, da je ustvaril pravo enigmo.
Več kot petdeset let kasneje je Rubikova kocka še vedno aktualna in zaposluje mlado in staro. Enim je dovolj, da jim jo uspe sestaviti, eni želijo to narediti čim hitreje. Enim zadošča klasična kocka 3×3×3, nekateri obračajo kocke dimenzij 23×23×23. Rekordi so skoraj nepredstavljivi. Poljak Teodor Zajder je letos postavil nov svetovni mejnik in kocko sestavil v pičlih dveh sekundah in 76 stotinkah.
O tem, da sestavljanje Rubikove kocke in njenih izpeljank ni šala, smo se lahko prepričali tudi sami, ko smo minuli konec tedna obiskali domače odprto državno prvenstvo v Dobrovi pri Ljubljani. V dvorani je bilo nenavadno tiho, čeprav je za mizami na svoj trenutek čakalo 153 tekmovalcev. Slišati je bilo predvsem klike in obrate kock, ki so se pod prsti tekmovalcev z neverjetno hitrostjo iz zmešnjave barv spreminjale v šest enakomerno obarvanih ploskev.
Od spomina do prstov
Dvanajstletni Tine Zajc je klasično kocko rešil v 11 sekundah in 71 stotinkah ter postavil osebni rekord. Rubikova kocka je njegova najboljša prijateljica dobro leto. Začelo se je, ko sta mu starša podarila knjigo Nika Škrleca o spominu. Najprej se je naučil kup decimalk števila pi, nato pa prišel do poglavja o Rubikovi kocki in njenem sestavljanju miže. »To mi je bilo tako zanimivo, da sem jo najprej želel sestaviti miže,« je med čakanjem v zakulisju tekmovanja pripovedoval mladi navdušenec. »Seveda ni šlo najprej miže. A ko enkrat te algoritme, s katerimi si pomagaš sestavljati kocko, preneseš v roke, v njihov mišični spomin, jo lahko sestaviš tudi miže,« je prikimal. Po enem letu ve o kocki že veliko. Brez težav našteje uradne tekmovalne discipline, od velikosti 2×2×2 do 7×7×7.
Obstajajo tudi kocke z 12 ploskvami, kocke v obliki piramide in še marsikaj. Kocko je mogoče reševati miže, z eno roko, nekoč pa so tekmovali celo v njenem sestavljanju z nogami. A ne glede na vse izpeljanke je, kot pravi Tine, kraljica še vedno klasična kocka 3×3×3.
Kako sploh lahko sestaviš kocko miže? »Najprej si moraš dobro ogledati kocko in predvideti poteze, ki jih boš naredil. Nato si moraš te poteze zapomniti. Jaz uporabim tehniko palača spomina, kot jo je v knjigi predlagal Nik Škrlec. Na kockah poiščem različne koščke in smeri, kam jih moram prestaviti, te podatke spremenim v črke, črke spremenim v slike in tako si vse skupaj zapomnim,« je razlagal. Iz njegovih ust je bilo slišati približno tako enostavno kot si zavezati čevlje.
Ko si nato čez oči potegne ruto, si v mislih odvrti slike, njihove ukaze prenese v prste in kocka je sestavljena. Njegov osebni rekord v sestavljanju miže je dobrih pet minut. Kar malce se je nasmehnil, ko smo ga spraševali, kje trenira. »Nimam osebnega trenerja, učim se z gledanjem posnetkov na youtubu,« je odvrnil.
Skupnost brez klubov
Podobno kot večina igralcev pri nas se tudi mladi kockarji učijo drug od drugega. »Drug od drugega se učijo med šolskimi odmori, na družbenih omrežjih se povezujejo. Tako se začne. Nato pa se najdejo na tekmovanjih, kjer se spoznajo, si izmenjujejo znanje, postanejo prijatelji, skupaj potujejo tudi na tekmovanja v tujino,« je razložil Matic Omulec. Za igralci pri nas ne stojijo klubi in društva – Rubikova kocka je za zdaj predvsem izziv za posameznike.
Omulec se je z Rubikovo kocko srečal na začetku srednje šole. »Kmalu mi ni bilo dovolj več samo to, da sem jo rešil, to sem hotel narediti še čim hitreje,« je skomignil. Začel se je udeleževati tekmovanj, leta 2010 sodeloval pri ustanovitvi Rubik kluba Slovenija, leto pozneje postal četrti na svetu v sestavljanju kocke z 12 ploskvami, letos pa je bil eden glavnih organizatorjev tekmovanja. »Rubikova kocka je pri nas kar popularna, res pa je, da se ne prijavijo vsi na tekmovanje. Udeležuje se ga 65 slovenskih igralcev, več kot polovica jih torej prihaja iz drugih držav. Naše tekme so zelo priljubljene tudi med tujimi igralci,« je poudaril.
Kiyan Mauri je na tekmovanje prišel iz Trsta. »Moja nona je imela doma eno kocko še iz 80. let prejšnjega stoletja in vedno me je zanimalo, kako bi sestavil vsaj eno ploskev. A šele ko sem gledal dokumentarec The Speed Qubers, ki govori o dveh najboljših kockarjih na svetu, me je tako prevzelo, da sem si želel sestaviti celo.« Danes vadi, kadar le lahko. Uči se hitrejšega obračanja in tehnike, ki ji kockarji pravijo »lookahead«. »To pomeni, da medtem ko rešuješ eno potezo, že opazuješ naslednjo,« je razložil Mauri in pošteno povedal, da bo moral še veliko vaditi, da bo ujel najhitrejše.
»Vaja in konsistentnost,« je izpostavil Omulec, »to sta dve veščini, ki prineseta najboljše rezultate. Ko se naučiš sestavljati Rubikovo kocko, po navadi potrebuješ okrog 120 potez, najboljši jo danes rešijo v 50, 40 ali še manj potezah. Za to pa je seveda treba znati toliko več algoritmov oziroma zaporedij obratov in jih dobiti v prste, jih vpisati v mišični spomin. Druga ključna stvar je, da znaš dobro opazovati, mi temu rečemo inspekcija, in hitro prepoznati, kakšen primer zmešane kocke imaš pred sabo.«
Prsti delajo sami
Med tistimi, ki jim gre to najbolje od rok, je Oskar Vidiček. Ta teden je sedel v drugi letnik novomeške gimnazije – s svežimi petimi državnimi rekordi pod roko. Najboljši posamični ali povprečni čas je postavil v reševanju kock 4×4×4, 5×5×5 in 6×6×6, najboljši pa je bil tudi v disciplini megaminx, reševanju kocke z 12 ploskvami.
Prikimal je, da mora tudi najboljši tekmovalec nekje začeti in da se prvi rezultati ne merijo v sekundah. »Mislim, da sem potreboval kak teden, da sem se naučil algoritme in si jih zapomnil. Na prvem tekmovanju sem kocko sestavil v 14 sekundah, nato sem kar hitro napredoval pod deset sekund, nekaj več časa sem potreboval, da sem prebil magični meji devetih in osmih sekund. Danes je moj najboljši čas na tekmovanju 5,2 sekunde, doma pa sem jo sestavil v 4,5 sekunde. Moj trenutni cilj je kocko sestaviti prej kot v štirih sekundah,« se je pomudil pri ciljih in presenetil, ko je povedal, da med reševanjem izklopi glavo. »Glava pri sestavljanju ne dela nič, nimam časa razmišljati, s tem bi si kradel čas. Delajo predvsem natrenirani prsti. Ko se enkrat sprožijo, kar gre, ne moreš jih več ustaviti.« Ima zaradi tega kakšen poseben trening za roke in prste? »Niti ne, ne moreš pa kocke reševati z žulji na rokah.«
Mladi madžarski tekmovalec David Szabo je mojster v vrtenju klasike. Na tekmovanju je postavil najboljši čas, kocko je sestavil v dobrih petih sekundah (kar sicer niti ni njegov najboljši čas) in pometel z vso mlajšo in starejšo konkurenco. Za ta uspeh vsak dan žrtvuje dve uri svojega časa. No, morda ima vseeno kaj pri tem dejstvo, da je bil izumitelj Rubikove kocke Madžar. »Zelo sem ponosen na to, da je Rubikova kocka madžarski izum. Iznašel jo je Enzo Rubik. Pri nas je zelo popularna, igramo jo v šoli, skupaj s prijatelji,« je razlagal in razkril tudi malo skrivnost uspeha: zelo pomembno je, da se ti roke med igranjem ne potijo, sicer ti lahko pri hitrem obračanju prsti zdrsnejo ali pa se zgodi najslabši možni scenarij: kocka ti zleti iz rok.
Kmalu smo se lahko tudi v živo prepričali, da tekmovalci rokam posvečajo posebno pozornost. S seboj so k igralni mizi prinašali brisačke in si roke pred tekmo dobro osušili. Madžarski igralec je šel še dlje. S sabo je prinesel ventilator in si ga usmeril v roke, da mu je sproti sušil pot.
Ko smo z vodjo tekmovanja Maticem Omulcem pogledali po dvorani, so bili med tekmovalci večinoma fantje. Gimnazijka Tisa Megušar iz Škofje Loke je bila ena redkih punc in na koncu prvenstva tudi ena najboljših naših tekmovalk. »Z Rubikovo kocko sem se prvič srečala, ko mi jo je kupil oče. Nato je nekaj let zgolj ležala na polici, dokler se ni odločil, da jo bo sestavil. Odločila sem se, da ga prehitim,« se je posmejala. Menda že veste, kam je odšla po prva navodila – na youtube. »Najprej osnove, osnovni zasuki, nato pa postaja vse zanimivejše, ko začneš več teh zasukov združevati v enega. Moj najboljši posamični čas reševanja klasične kocke je 8 sekund in 35 stotink,« je pristavila. In kako gre očetu? »Ni mu je še uspelo sestaviti,« se je nasmehnila.
Drži, rešitev kocke se tako od daleč zdi enostaven, ko jo enkrat primeš v roke, pa nerešljiv problem. Jo je sploh mogoče rešiti na srečo, ne da bi poznali metode reševanja in pravilno zaporedje zasukov? »Da se!« je vzkliknil Matic Omulec. »Ni pa enostavno. Vzelo bo veliko energije, poskusov, zapisovanj obratov, opazovanja. Če se kdo loti tega, do dveh tretjin pride dokaj hitro, medtem ko ga bo zadnja tretjina pošteno namučila.«
