Strokovnjaki pojasnjujejo, naj raje, kot da opazujemo, kdaj se sogovornik popraska po nosu, natančno poslušamo njegove besede.
Najboljši lažnivci svoje zgodbe poenostavijo. Ko se namreč človek začne ukvarjati z umetnostjo zavajanja, se hitro znajde v zapleteni mreži lastnih laži. Človek, ki laže, se mora spomniti, kaj je že povedal, in po potrebi dodajati nove podrobnosti. Taka oseba mora razmišljati hitro in intenzivno, zato so možgani pod precejšnjim kognitivnim bremenom.
»Če si izmišljujete laž, pri kateri je veliko na kocki, ste jo verjetno že vadili – o njej ste razmišljali, poskušate si zapomniti, kaj ste povedali, če boste morali na isto vprašanje odgovoriti še enkrat, da boste lahko ponovili isto zgodbo,« pojasnjuje psihologinja Sharon Leal z Univerze v Portsmouthu.
»Nadzorujete svoje vedenje in poskušate ne delovati živčno. Poskušate človeka gledati naravnost v oči. Hkrati opazujete osebo, ki ji lažete, in iščete znake, ali vam verjame ali ne.« Posledično so možgani zelo obremenjeni.
Govorica telesa ni zanesljiv kazalnik
Morda bi pričakovali, da se bo ta pritisk pokazal tudi v telesnem vedenju. Toda raziskave kažejo, da ni tako. Lealova, ki se ukvarja z odkrivanjem znakov laganja, opozarja, da je čas, da pozabimo na številne dolgo zakoreninjene predstave.
»Zdaj vemo, da je odkrivanje laži na podlagi besed precej učinkovitejše od neverbalnega odkrivanja, čeprav ves čas poslušamo o neverbalnih znakih,« pravi.
Po njenih besedah ni znanstvenih dokazov, da bi bilo iskanje neverbalnih znakov, kot so nemirnost, mencanje, mežikanje ali umikanje pogleda, učinkovita metoda. Prav nasprotno – lažnivci so lahko celo bolj mirni in negibni.
Lažnivca lahko razkrijejo njegove besede
Ravno zato psihologi pravijo, da je veliko bolj koristno poslušati, kaj nam sogovornik govori. Se zgodba spreminja? Se oseba izogiba določenim vprašanjem? Pri eni od metod ocenjevanja verodostojnosti, ki jo navaja Science Focus, lahko izpraševalec s premišljeno uporabo informacij, ki jih že ima, osebo spodbudi k izjavam, ki razkrijejo morebitno neiskrenost.
Ljudje, ki govorijo resnico in nimajo česa skrivati, običajno odgovarjajo bolj sproščeno in ponudijo več podrobnosti.
Druga metoda temelji na večkratnem pripovedovanju istega dogodka. Raziskave kažejo, da ljudje, ki govorijo resnico, pri vsakem naslednjem pripovedovanju običajno dodajo več novih informacij. Lažnivci pa svoje zgodbe praviloma ohranjajo preprostejše.
Nekatere raziskave kažejo tudi, da lahko lažnivca razkrinkamo tako, da ga prosimo, da dogodke opiše v obrnjenem časovnem vrstnem redu. Ljudje, ki govorijo resnico, se lahko oprejo na spomin in nalogo običajno lažje opravijo, medtem ko imajo lažnivci zaradi dodatne kognitivne obremenitve več težav in lahko naredijo napake.
Podobno učinkovita so lahko nepričakovana vprašanja, povezana z bistvom dogodka. Izpraševalec lahko na primer zahteva podrobnosti o razporeditvi prostora ali vpraša o prisotnosti osebe, ki za dogodek ni pomembna, je pa njeno prisotnost mogoče preveriti. Takšna vprašanja lahko povzročijo napake, omahovanje ali težave pri oblikovanju odgovora.
Ko mora lažnivec zagovarjati nasprotno stališče
V nedavni raziskavi je mednarodna skupina, ki sta jo vodila Lealova in profesor Aldert Vrij, preizkusila tako imenovani protokol intervjuja »hudičevega zagovornika«. Sodelujoče so prosili, naj navedejo razloge, ki podpirajo njihovo mnenje, nato pa še razloge, ki mu nasprotujejo.
Analiza je pokazala, da so bili ljudje, ki so govorili resnico, pri zagovarjanju svojega mnenja bolj zgovorni in strastni kot pri zagovarjanju nasprotnega stališča. Pri lažnivcih pa med obema vrstama odgovorov ni bilo večjih razlik. Pri obeh so bili podobno zgovorni in strastni, poleg tega so bili njihovi odgovori bolj konsistentni kot odgovori ljudi, ki so govorili resnico.
Tudi zamolčana informacija je lahko laž
Raziskovalci z Univerze v Portsmouthu so se pred kratkim posvetili tudi tako imenovanim lažem z izpuščanjem informacij. Gre za namerno zamolčanje ključne informacije z namenom, da bi nekoga zavedli. Osumljenca lahko na primer vprašajo, kje je bil nekega večera. Ta lahko resnično odgovori, da je bil »pri prijatelju«, vendar zamolči, da je za 20 minut odšel na kraj zločina in se nato vrnil.
Doslej zbrani podatki kažejo, da so pri odkrivanju takšnega zavajanja učinkoviti isti besedni znaki kot pri drugih vrstah laži: nejasni ali izmikajoči se odgovori, nepripravljenost ponuditi podrobnosti in nedoslednosti, ki se pokažejo ob nadaljnjem spraševanju.
»Veliko ljudi meni, da laganje z zamolčanjem ni zares laž. Toda še vedno gre za laž in besedni znaki so še vedno prisotni,« pravi Lealova.
