Če v katerem športu prevladujejo moški, so to gotovo bikoborbe. Jasno, mnogi menijo, da borbe z biki niso šport, bolj se jim zdijo disciplina mesarstva, a pustimo moraliziranje in se posvetimo Nedeljskemu dnevniku, ki je izšel pred 30 leti, septembra 1996, ko je bila na vrhuncu prva prava bikoborka (1972).
Rodila se je v Madridu, kjer je v boju z biki tudi profesionalno debitirala 13. februarja 1993. Upokojila se je leta 1999, vmes pa se je leta 1996 pojavila v Nedeljcu v članku na strani 38, kjer smo lahko prebrali, da se je izučila za frizerko, a je vsak dan od 14. leta naprej staršem razlagala, da jo zanimajo zgolj in samo bikoborbe. Najprej je niso jemali resno, oče je poudarjal, da je bikoborski kruh trd celo za moške, za ženske pa je gotovo še enkrat težje. A ko je postala polnoletna, so začeli razumeti njeno strast.
Strokovnjaki menijo, da so bile njene glavne značilnosti mirnost pod pritiskom in dobra kontrola bika, eleganten, klasičen slog in pogum, saj je nastopala z velikimi biki na najpomembnejših prizoriščih, kjer so tekmovali tudi najboljši moški matadorji. Ravno leta 1996 je postala prva ženska, ki je dosegla la alternativo, najvišji status v bikoborskem svetu, in je redno nastopala v največjih španskih arenah, tudi na znamenitem prizorišču Las Ventas v Madridu, kar velja za velik dosežek.
Je bila pa njena kariera razmeroma kratka. Leta 1999 se je upokojila pri 27 letih. Kot razlog je navedla težave pri pridobivanju kakovostnih nastopov in občutek, da jo organizatorji pogosto obravnavajo drugače kot moške bikoborce. Njena kariera je seveda pomembno prispevala k temu, da so poznejše generacije žensk lažje vstopale v bikoborski svet.
