Celjanka Neža Đorđić je psihoterapevtska znanstvenica in specializantka sistemske psihoterapije, ki že več kot desetletje s toplino, sočutjem in strokovnostjo pomaga ljudem razumeti sebe in svet. Pri svojem delu se srečuje z zelo raznoliko skupino ljudi, tako po starosti kot po življenjskih izkušnjah.
Največ njenih klientov je starih med 19 in 35 let, vendar v terapevtski sobi pogosto sedi tudi z otroki, starimi okoli deset let, ali z odraslimi v poznih petdesetih. Na terapijo prihajajo posamezniki, ki se soočajo z depresijo, anksioznostjo, bipolarno motnjo, krizo identitete ali z izgubami, ki so jih močno zaznamovale. Mnogi pa se odločijo za terapijo, ker želijo bolje razumeti sebe, izboljšati odnose ali preseči vzorce, ki jih omejujejo v vsakdanjem življenju.
Kadar ni v službi, igra flavto v orkestru Lucky & The Pipes, saj je glasba njena druga ljubezen, ki jo spremlja od zgodnjega otroštva. Obenem je velika ljubiteljica živali, še posebej želv. »Kot otrok sem menda zelo rada žvižgala, kar je šlo mojim zelo na živce, zato so me vpisali v glasbeno šolo, kjer sem se zaljubila v flavto in nato nadaljevala šolanje na srednji stopnji. Ta ljubezen je ostala do danes. Flavto igram že 24 let, glasba nasploh pa je zame rešiteljica tudi v trenutkih, ko se ne počutimo najbolje. Ko smo anksiozni ali prebolevamo kakšno izgubo, recimo. Meni je zelo pomagala ob nenadni izgubi očeta. To je bil šok in sama, če ne bi imela glasbe, ne bi preživela. Res pa glasba ni bila edina. Skozi proces žalovanja so mi pomagale tudi moje želve. Obstaja posnetek, ki dokazuje, kako čuteča so ta bitja pod oklepom. Ko mi je bilo najtežje, je najmanjša od želv, ki jih imam, prilezla do mene in čakala, da jo pobožam. Gibala pa se je tam, kjer je bil velikokrat moj oče,« nam odstira koščke svojega zanimivega življenja Neža Đorđić, ki ima štiri kopenske želve, od tega dve veliki, Glorio in Salso, vrste sulcata. Ena je leopardja, ena pa navadna grška. Kot pravi, je življenje z želvami zelo specifično, a fascinantno. »Ker so velike, imajo poseben karakter. Poleti so zunaj, veliko se sprehajajo, tudi posončijo se rade, pridejo se pobožat, v glavnem pa počivajo. Kot klasični hišni ljubljenčki obožujejo božanje po oklepu in za vratom. Nore so na zelenjavo in na sadje, ki ga ne smejo pojesti preveč. Obožujejo deževnike, bučke, kumare, paradižnike,« našteva Neža. »Največja ima blizu 50 kilogramov, ko sem jo merila nazadnje, pred dvema letoma, je čez oklep merila 75 centimetrov.« Želve občuduje, ker so previdne, ko enkrat raziščejo teren, pa gredo v akcijo. So zelo čuječe, čuteče, radovedne in mirne.
Pri otrocih vse več jeze
Neža Đorđić je samostojna podjetnica, ki že več kot desetletje vodi individualne, partnerske, družinske ter skupinske psihoterapije. Zato je na mestu vprašanje, s kakšnimi težavami se ljudje najpogosteje obrnejo po pomoč. »Ljudje s čustvenimi težavami, anksioznostjo oziroma tesnobo zaradi skrbi ali strahu, depresijo, mnogi imajo tudi krizo identitete. Fascinantno je, da pri otrocih prevladuje jeza. Zato je med njimi tudi veliko nasilja in travm, za kar, menim, so kriva tudi družbena omrežja, ki so po epidemiji covida-19 dobesedno eskalirala. A psihoterapija med mladimi ni več tabu, med starejšimi pa še vedno. Od posameznika pa je odvisno, kako se s težavami spopade. Marsikdaj nas spremljajo travme iz otroštva, ki vedno ostanejo v telesu, telo si vse zapomni. Na plan pridejo ob kakšni stresni situaciji. Ko se nekaj zgodi, se telo odzove s postravmatičnim odzivom, in to po pol leta ali celo po letu dni. Zato se je treba reševanja vedno lotiti sistematično, korak za korakom,« pravi Neža Đorđić.
Pa je mogoče s terapijo doseči zastavljene cilje? »Odvisno od posameznika, njegove motivacije, pa tudi družinskih travm. V terapiji si vedno zastavimo cilje, tisti, ki so bolj čustveno stabilni, pa jih dosežejo hitreje,« pravi naša sogovornica, ki našteje nekaj težjih primerov iz svoje kariere. »Žal nismo vedno uspešni in je treba sprejeti poraz. Pri meni je bila hčerka pedofila, ki je bila zasvojena z alkoholom in prepovedanimi drogami, na koncu pa je pristala med Kralji ulice. Obravnavala sem tudi družino s petimi otroki, od katerih je eden storil samomor. Oče je bil hendikepiran psihično in fizično, mama se je trudila in skrbela za družino, a je bilo okolje preveč destruktivno. A otrokom se je uspelo postaviti na lastne noge in imajo danes boljše življenje. Spomnim se tudi ženske, ki se je prostituirala, imela je tudi čisto svoj stil in je izstopala tako z oblačili kot tetovažami, zasvojena je bila s prepovedanimi drogami. A se ji je uspelo izvleči iz brezna, smisel je našla v pomoči živalim,« razkriva.
Opiše tudi primer desetletnega fanta, iz katerega so se vrstniki nenehno norčevali, mu skrivali malico in podobno. »Ko sta z mamico prišla k meni, sem ga vprašala, kaj naredi za to, da bi se to nehalo. Pa je rekel, da se jim umika, a da vedno pridejo za njim. Svetovala sem mu, da morda ne bi bilo slabo, če bi se branil. A ne na način, da bi koga udaril ali mu drugače škodoval. Potem pa mi je nekega dne povedal, da se je situacija zelo izboljšala. Ni hotel povedati, kako, a do rešitve je očitno prišel sam. Včasih je očitno dovolj to, da kakšno zadevo slišijo od 'strokovnjaka' in ne samo od staršev.«
Pomagala bo Robertu Goterju
Neža Đorđić stoji ob strani tudi svetovnemu prvaku v igranju harmonike Robertu Goterju, ki bo letos med 13. in 16. majem v Velenju znova poskušal podreti Guinnessov rekord v najdaljšem igranju harmonike. Podviga se je lotil že lani, a ga je po 58 urah, 21 minutah in 24 sekundah sklenil, ker ob sebi ni imel pravih ljudi, ki bi mu pomagali v najtežjih trenutkih. Letos upa, da mu bo harmoniko uspelo igrati vsaj 82 ur. S tem bi podrl rekord Francozinje Christelle de Franceschi, ki je harmoniko neprekinjeno igrala 80 ur, 53 minut in 28 sekund. Vseh taktik, razumljivo, Neža Đorđić ne želi razkriti, je pa prepričana, da je veliko že v glavi, zelo pomembna je tudi pravilna spodbuda. Razkriva pa, da so bile priprave bolj »hipnotične« narave.
»Uporabljava hipnozo, kar pa bodo lahko vsi spremljali in videli tudi v živo, ko bo poskus potekal. Pri projektu bom verjetno zraven od samega začetka. Najbolj pa bom ključna, ko se bo začela kriza in utrujenost. Človek se zaradi neprespanosti znajde v psihotičnem stanju in takrat pride tudi do blodenj. Takrat je ključen pravilen pristop. In srčno upam, da bo Robertu letos podvig uspel, saj mu bodo pri tem pomagali še drugi, tudi nutricionisti s posebej prilagojeno prehrano,« razkriva psihoterapevtka, ki v prostem času zelo rada potuje. In s čim se najpogosteje vrne domov? »S kakšnimi začimbami, čaji, tudi parfumi ali kakšnim ročno izdelanim kosom oblačila ali rute. Če je ta pisana, ker obožujem barve, in ni pretirano draga, si jo z veseljem kupim,« sklene pogovor Celjanka, ki jo je nazadnje očarala španska Sevilla.
