Meglice, ki se običajno ob jesenskih jutrih dvigajo nad mehko dolenjsko pokrajino, skrivajo več kot tisočletje staro skrivnost. Tam, v objemu tišine, že od 12. stoletja stoji Cistercijanska opatija Stična. Toda naj vas njen današnji spokojni videz ne zavede. Zgodovina najstarejšega še delujočega samostana na Slovenskem ni samo zgodba o molitvi in kontemplaciji. Kje pa! To je razburljivi zgodovinski roman o preživetju, uničujočih požarih, krvavih vpadih in birokratskih prevratih.
Pod črto pa je to zgodba o tem, kako so »beli menihi« ukrotili divjino in kljubovali apokalipsam različnih časov.
Bitka z divjino (leto 1132)
Preselimo se skozi čas. V začetku 12. stoletja je bila Dolenjska neprehodna divjina. Ko so na povabilo oglejskega patriarha Peregrina I. sem prispeli prvi cistercijani iz avstrijskega Reina, niso prišli na pripravljeno posestvo, temveč v gozdno temo. Leto 1132 velja za uradni začetek, ko so ti možje začeli izsekavati civilizacijo iz neusmiljene narave.
Njihovo orožje ni bil meč, temveč geslo Ora et labora (Moli in delaj). V znoju so gradili mogočno baziliko in samostanska poslopja, v hladnem in slabo osvetljenem skriptoriju pa nato z otrplimi prsti ustvarjali neprecenljiva dela. Prav tu je kasneje, leta 1428, nastal Stiški rokopis – eden najpomembnejših in najzgodnejših spomenikov slovenskega jezika. Črnilo na pergamentu je bilo njihov prispevek k večnosti, medtem ko je zunaj divjal krut srednji vek.
Apokalipsa (15. in 16. stoletje)
Mir pa je bil, kot si lahko predstavljamo, krhek. V 15. stoletju se je nad Evropo zgrnila senca Osmanskega imperija in Stična se je znašla na poti rušilne sile. Zvonovi, ki so stoletja klicali k molitvi, so zdaj oznanjali smrt.
Samostan je doživel najhujše ure. Turška konjenica je prebila obrambo, samostan izropala in ga predala uničujočim plamenom.
Menihi so bili prisiljeni molitvenike zamenjati za orodje vojne. Da bi preživeli, so okoli samostana zgradili mogočno obzidje in obrambne stolpe. Samostan se je iz duhovnega središča prelevil v vojaško trdnjavo, ob kateri so se lomili zobje osvajalcev.
Kri je oskrunila posvečena tla, toda Stična ni padla. Kot feniks se je vedno znova dvignila iz pepela, še močnejša in arhitekturno bogatejša.
Udarec s peresom (1784)
Kar ni uspelo turškim vojščakom in ognjenim zubljem, je v 18. stoletju uspelo enemu samemu podpisu. Razsvetljenski cesar Jožef II. je sprožil val radikalnih reform. Zanj so bili kontemplativni redovi nekoristni za državo.
Leto 1784 je prineslo šok. Cesar je samostan uradno razpustil.
Izgon je bil hiter in neusmiljen. Menihi so morali zapustiti dom, neprecenljiva knjižnica, ki so jo gradili stoletja, je bila razkropljena, umetnine ukradene ali prodane, poslopja pa prepuščena propadanju in posvetni rabi. Na stoletnih hodnikih, kjer je nekoč odzvanjal gregorijanski koral, je zavladala turobna, mrtvaška tišina. Zdelo se je, da je zgodovine cistercijanov na Dolenjskem nepreklicno konec.
Vrnitev v tišino (od leta 1898 do danes)
Toda zgodba Stične je zgodba o kljubovanju. Več kot sto let je samostan spal, dokler niso leta 1898 iz avstrijskega Mehreraua prispeli novi cistercijani in v opustele zidove ponovno vdihnili življenje.
Preživeli so viharje 20. stoletja. Med drugo svetovno vojno je samostan ponujal zatočišče, preživel nacionalizacijo po vojni in se prilagodil modernemu svetu. Danes je duhovno, kulturno in gospodarsko središče. Med njegovimi zidovi je deloval legendarni pater Simon Ašič, ki je iz starodavnega samostanskega znanja ustvaril zeliščarski vir zdravja, s čimer je Stična ponovno postala sinonim za zdravljenje. Tako duše kot telesa.
Ko danes, ko samostan praznuje 890 let, stopite skozi njegova mogočna vrata, v resnici ne stopite v katero koli stavbo. Stopite na bojišče časa. Zidovi, debeli več metrov, nosijo brazgotine požarov, oboki hranijo odmeve obupanih molitev, v tišini križnega hodnika pa je še vedno mogoče začutiti neupogljivo voljo mož, ki so verjeli, da lahko iz teme ustvarijo luč.
