»Še sama nimam v evidenci vsaj tistih brezštevilnih feljtonov, pisanih o Slovencih, člankov in prikazov, s katerimi služim tiho in skromno interesom svojih rojakov, ki imajo zame, ne vem zakaj in kako, tako prebito malo simpatij,« je ob neki priložnosti zapisala Zofka Kveder, prva slovenska pisateljica, ki so jo uvrstili v Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, ter ena zgodnjih slovenskih feministk, ki je poleg tega delovala na področju novinarstva. Kritičen odnos do sveta in navdušenje nad umetnostjo je poleg literature izražala v člankih in feljtonih, ki jih je objavljala v slovenščini, hrvaščini, češčini in nemščini. Ta mesec mineva sto let od njene smrti.
Ena od njenih znanih misli je, da ženska potrebuje denar, lastno sobo in vino. V pretresljivem romanu Njeno življenje, ki ga je izdala leta 1914, je poudarila, da življenje žensk ni enakopravno življenju moških, da je »življenje ženske samo slučaj«, da mora biti »pridna« in »ubogati«, kajti ženska po splošnem prepričanju »ni krmilarica svoje usode«, njena sreča je odvisna od moškega.
Njeno sporočilo ženskam je še vedno enako aktualno, kot je bilo v začetku prejšnjega stoletja – »da je pomembno, da je ženska samostojna, da ima lastna sredstva za preživljanje, da ima pravico uresničevati svoje želje v poklicnem in zasebnem življenju, da so družbena pravila umetno vzpostavljena in da žensko omejujejo, zato se jim ne sme slepo podrejati«.
Številne selitve
Zofka Kveder se je rodila 22. aprila 1878 v Ljubljani kot prvi otrok očeta Janeza in matere Neže, rojene Legat. Po njenem rojstvu se je družina večkrat preselila in tako je leta 1884 začela obiskovati ljudsko šolo na Blokah. Šolanje je nadaljevala v zavodu Lichtenturn v Ljubljani, končala pa ga je z dobrim uspehom leta 1893 v uršulinski šoli v Ljubljani. Decembra 1896 je dobila prvo službo pisarke v Kočevju. Leta 1897 se je preselila v Ljubljano, kjer je prepisovala različne dokumente v pisarni odvetnika Ivana Šušteršiča. V tistem času si je začela dopisovati z Vladimirjem Jelovškom, hrvaškim modernističnim pesnikom in pozneje zdravnikom, ki je čez nekaj let postal njen mož. V Ljubljani se je začelo tudi njeno literarno ustvarjanje. Leta 1899 se je preselila v Trst, kjer je delala v administraciji časnika Edinost in Marici Nadlišek pomagala pri urejanju časopisa Slovenka. Oktobra istega leta se je vpisala na Univerzo v Bernu, vendar študija v Švici zaradi finančnih razlogov ni mogla nadaljevati.
Sledilo je na začetku srečno življenje v Pragi ob prvem možu, s katerim je imela hčerko Vladošo. Kmalu pa se je zaradi Jelovškove nezvestobe zakon znašel v krizi, vendar sta se odločila za nadaljevanje skupnega življenja. Leta 1906 se je družina preselila v Zagreb, kjer sta se jima rodili še Maša in Mira. Ker pa je mož nadaljeval zunajzakonska razmerja, sta se navsezadnje razšla. Zofka Kveder se je leta 1912 preselila k novinarju Juraju Demetroviću in spet več objavljala. Demetrovića so zaradi protivladnega delovanja leta 1914 zaprli, družina pa se je med vojno znašla tudi v finančni stiski.
Pozimi 1919 ji je v Pragi, kjer je študirala, umrla prva hči Vladoša, kar je pisateljico zelo prizadelo. Naslednja leta je bolehala za različnimi boleznimi, prizadel jo je tudi odnos hrvaških intelektualcev, ki so jo napadali predvsem zaradi njenega podpiranja jugoslovanske politike. Njen mož Juraj Demetrović je bil kot predstavnik Hrvaške eden vodilnih politikov v tedanji vladi. Večino časa je preživel v Beogradu, zato sta se zakonca odtujila. Zofka Kveder njegove prošnje za ločitev ni mogla sprejeti, zato je takrat še tretjič poskušala narediti samomor z uspavali. Pravočasno so jo rešili, vendar si po tem ni več opomogla. 21. novembra 1926 je Zofka Kveder umrla. Kot vzrok smrti je bila uradno navedena srčna kap, po izjavah svojcev pa je bil samomor. Pokopali so jo na pokopališču Mirogoj v Zagrebu.
V Zagrebu je urejala žensko prilogo Agramer Tagblatt (Frauenzeitung), leta 1917 pa je sama začela izdajati mesečnik Ženski svet, ki ga je po nekaj letih preimenovala v Jugoslovansko žensko. Svoje prispevke, pogosto povezane s tako imenovanim ženskim vprašanjem, je objavljala v vseh tedanjih vidnejših časopisih, ne le v tistih z oznako ženski, med drugim v Slovenki, tržaški Edinosti in Slovenskem narodu.
Zofka Kveder pa je bila dejavna tudi kot dramatičarka. Za njena dela velja, da so vpeta v tematsko mrežo fin de siècla. Svoja dramska besedila je zbrala v knjigi Ljubezen, ki prinaša dela Tuje oči, Strti, Pri branjevki, Zimsko popoldne, Pravica do življenja in Ljubezen, nato enodejanki Pijanec in Egoizem ter štiridejanko Amerikanci. Sledile so zbirke Odsevi, Iz naših krajev, Iskre in socialna drama Amerikanci. Leta 1918 je izdala novelo V oblasti teme in roman Njeno življenje, zadnje delo, ki ga je napisala v slovenščini. Zatem je pisala v srbskem in hrvaškem jeziku, denimo roman Hanka.
Prisolila je klofuto Miroslavu Krleži
Čeprav je dve desetletji ustvarjala v Zagrebu, se pomena Zofke Kveder in njenega delovanja bolj zavedamo v Sloveniji kot na Hrvaškem, kjer je širša javnost ne pozna. Kot navajajo poznavalci njenega življenja, je razlogov za to več. Med drugim se ni strinjala s pesnikom Antunom Gustavom Matošem, povrhu vsega pa naj bi celo klofnila Miroslava Krležo v neki kavarni, ki je zaradi tega v romanu Zastave grdo pisal o njej. Na njeno nepriljubljenost je vplivala tudi njena politična dejavnost. Tako razen romana Misterij žene ni v hrvaščino prevedena nobena od njenih v slovenščini napisanih knjig. Knjige, ki jih je pisala v hrvaščini, pa niso doživele ponatisa.
V slovensko književnost je vnesla teme, ki jih pred njenimi literarnimi besedili ni bilo. Literarna zgodovinarka dr. Katja Mihurko Poniž, ki je svoje znanstveno delo posvetila slovenskim pisateljicam z Zofko Kveder v središču raziskav, je o njej povedala: »Pisala je o ženskih problemih, tudi tistih, ki niso bili v povezavi z moškimi, njeni ženski liki niso le mlada meščanska ali kmečka dekleta, temveč tudi matere, ki jih materinstvo vselej ne osrečuje, učiteljice, delavke, starke … Fascinirali so me (in me še vedno) tudi njena življenjska pot, izjemen pogum v prečkanju mej, ki so bile v njenem času postavljene ženskam, svetovljanskost, solidarnost z drugimi ženskami, neverjetna delovna disciplina in širina duha.«
