Pokol v Kragujevcu, srbskem industrijskem mestu v osrednji Srbiji, je obveljal za enega najhujših množičnih pobojev civilnega prebivalstva v času druge svetovne vojne. Najbolj poznan del tragedije se je zgodil ravno na ta dan, 21. oktobra 1941 na obrobju Kragujevca v Šumaricah, ko so nemški vojaki v nekaj urah postrelili množico talcev. Že dva dni prej so izvajali usmrtitve po okoliških vaseh in samem mestu. V svojih uradnih dokumentih so Nemci navajali število smrti 2300, v javnosti pa se je pozneje govorilo o 7000 pobitih. Novejše raziskave s poimenskimi evidencami govorijo o okrog 2800 žrtvah in 61 preživelih. Med žrtvami so evidentirani tudi Slovenci. Zadnji med preživelimi je bil Dragoljub Jovanović, ki je umrl oktobra 2018, star 94 let.
Le nekaj mesecev prej, ob začetku vojne 6. aprila 1941, so si Nemčija in njene zaveznice najprej razdelile Kraljevino Jugoslavijo in ozemlje Srbije je večinsko pripadlo nemški vojaški upravi. Nemci so Srbijo videli kot območje, ki ga je treba vojaško in gospodarsko trdo nadzorovati, hkrati pa takoj zatreti vsakršen odpor. Vseeno se je odpor krepil. Oblikovala sta se partizansko gibanje, ki so ga vodili komunisti pod vodstvom Josipa Broza - Tita, ter četniško gibanje, ki mu je poveljeval Draža Mihailović. Ko so se odnosi med obema uporniškima gibanjema zaostrili, so četniki prestopili na stran okupatorjev.
Ukaz o streljanju talcev
Zaradi vse močnejšega organiziranega odpora – neposredni povod so bili ubiti nemški vojaki v spopadih na območju Gornjega Milanovca – je nemško vojaško poveljstvo za Srbijo, ki ga je vodil general Franz Böhme, že v začetku oktobra izdalo ukaz o streljanju talcev. Ta je določal, da je treba za vsakega ubitega nemškega vojaka ustreliti sto talcev, za vsakega ranjenega pa petdeset. Po podatkih nemške vojske je bilo ubitih deset vojakov in ranjenih 26, tako da je skupna kvota potrebnih smrti kot povračilni ukrep znašala 2300 ljudi. To krvavo kvoto pa je bilo dejansko težko doseči, ker je bila ogromna. Šlo je za kolektivno kaznovanje civilistov, ki je že takrat pomenilo hudo kršitev temeljnih načel vojnega prava. Kragujevac pa še zdaleč ni bil edino srbsko mesto, kjer so se pokoli dogajali, tako je bilo recimo tudi v Kraljevu in Draginacu.
Prvi dan pokolov, 19. oktobra, se je nemška vojska spravila na vasi v okolici Kragujevca: Grošnica, Beloševac, Maršić in Mečkovac. Pobirali so moške in fante in jih vodili na zbirna mesta. Najbolj poglobljeno se je verjetno s temi dogodki ukvarjal srbski zgodovinar Staniša Brkić, ki je evidentiral, da so po vaseh ustrelili 415 ljudi, 21 pa jih je preživelo. Vaški poboji so bili šele uvod v dogajanje v Kragujevcu, ker nemška oblast še ni dosegla zahtevane kvote.
Zato se je 20. oktobra represija razširila na samo mesto, kjer so vojaki uklenjali moške in fante kar vsepovprek – po stanovanjih in hišah, na ulicah in mestni tržnici, v delavnicah in tovarniških obratih, med delavci ob reki Lepenici, v šolah in drugih javnih ustanovah, najprej pa med pripadniki judovske skupnosti in ljudmi, ki so jih Nemci označevali za komuniste. Brkićeva raziskava govori, da so samo na ta dan aretirali kakšnih 3200 moških, starih od 16 do 50 let. Odpeljali so jih v vojaške objekte in barake ter jih tam zadrževali do naslednjega dne.
Najbolj pa se je zarezal v kolektivni spomin dogodek, ko so nemški vojaki vdrli v šole in zajeli dijake kragujevških gimnazij in drugih srednjih šol, pa tudi njihove profesorje. Niso vkorakali tja, ker bi se dijaki upirali okupatorju, temveč so jih zajeli v skupino talcev preprosto zato, da zapolnijo kvoto. Kakšnih 300 naj bi jih pobili. Ta krvniški dan se je potem zgodil v Šumaricah naslednji dan, 21. oktobra, ki je obveljal za osrednji datum kragujevške tragedije; leta 1941 je bil to torek. Že zgodaj zjutraj so nemški vojaki začeli voditi zajete ljudi iz zbirnih prostorov na kraje usmrtitev. Streljanja so se začela približno ob 7. uri zjutraj in končala okoli 14. ure. Okupacijska oblast pozneje ni zanikala, da so izvedli množično streljanje, ga je pa skušala upravičiti z vojaškimi izgubami na svoji strani in povračilnimi ukrepi. Pokol je za seboj pustil ne le umrle, ampak tudi številne družine, ki so ostale brez očetov, mož, sinov, bratov, s tem pa tudi brez sredstev za materialno preživetje.
Družine brez mož in sinov
Kragujevška tragedija je globoko pretresla srbsko javnost, zelo hitro so o njej izvedeli tudi v tujini. Že med vojno se je novica širila prek jugoslovanskih političnih predstavništev v tujini, izseljenskih skupnosti, cerkvenih ustanov in zavezniških informacijskih kanalov. Brkić navaja, da je 22. oktobra 1942 kralj Peter II. Karađorđević v Londonu mestu Kragujevac podelil red Karađorđeve zvezde z meči prvega razreda, 25. novembra pa organiziral še spominsko slovesnost za žrtve Kragujevca. Informacija o pobitih dijakih in profesorjih je dosegla tudi Brazilijo, kjer so študenti gimnazije v Riu de Janeiru organizirali mašo v njihov spomin.
Brkićeva raziskava omenja celo odziv izumitelja Nikole Tesle, ki je v pismu iz aprila 1942, naslovljenem na rojake v Ameriki, govoril o trpljenju in moralni vzdržljivosti ljudi v okupirani domovini. Najpomembnejši literarni spomenik tragediji je pesem Krvava bajka (Krvava pravljica) srbske pesnice Desanke Maksimović. V Kragujevcu je tudi spominski park Kragujevački oktobar, spominski Muzej 21. oktober, ki je osrednja ustanova za dokumentiranje tragedije, posebno mesto pa ima spomenik ustreljenim dijakom in profesorjem. Ena osrednjih vsakoletnih komemoracij, povezana s spominom na pobite dijake, se imenuje Veliki školski čas in poteka ob obletnici pokola v Šumaricah.
