Zdi se nam, da živimo v času nekakšne skrajne politične razklanosti in posebej strupenega političnega ozračja. Vendar če želimo to našo moderno izkušnjo postaviti v zgodovinsko perspektivo, se moramo odpraviti v Rim ob koncu 9. stoletja. V dobo, ki so jo zgodovinarji kasneje krstili za mračno stoletje. Politični nasprotnik takrat ni bil uničen zgolj s tem, da je izgubil funkcijo, in celo ne tako, da je bil umorjen. Uničen je bil šele takrat, ko so njegovo truplo izkopali iz groba, ga posadili na sodni stol, nanj kričali obtožbe in ga nato razkosanega vrgli v reko.
Vstopamo v središče absolutne moči, v baziliko svetega Janeza v Lateranu. Piše se leto 897. Pred nami se bo odvila mrliška sinoda (imenovana tudi strašna sinoda), najbolj nadrealističen pravosodni proces v dvatisočletni zgodovini cerkve. Proces, v katerem je živi papež sodil mrtvemu papežu.
Za razumevanje okoliščin, ki so pripeljale do tega, da so se najvišji prelati krščanskega sveta zbrali okoli razpadajočega trupla, moramo poznati geopolitično stanje takratne Italije. Konec 9. stoletja je bilo karolinško cesarstvo, mogočna tvorba, ki jo je zgradil Karel Veliki, v ruševinah. Brez močnega centralnega cesarja, ki bi vzdrževal red v Evropi in ščitil Vatikan, je papeška država postala plen lokalnih plemiških rodbin. Rim ni bil več sveto mesto, temveč s krvjo prepojena mafijska republika, v kateri so se za nadzor nad papeškim prestolom borile različne frakcije, predvsem pa močna družina iz Spoleta in njihovi tekmeci.
Ključi do krone
Biti papež je pomenilo imeti ključe do cesarske krone. Kdor je nadzoroval papeža, je odločal o tem, kdo bo okronan za cesarja Svetega rimskega cesarstva. Zato papeški prestol ni pritegoval svetnikov, temveč najbolj preračunljive in pogosto najbolj brezobzirne može tistega časa.
Eden izmed njih je bil Formoz (latinsko Formosus, kar ironično pomeni »čedni« ali »lepo oblikovani«). Formoz je bil izjemno sposoben, asketski in inteligenten klerik. Deloval je kot škof v Portu in bil eden najuspešnejših papeških diplomatov, med drugim je vodil izjemno pomembno misijo pokristjanjevanja Bolgarov. Njegova sposobnost in vpliv sta bila tako velika, da se ga je prestrašil celo takratni papež Janez VIII. in ga pod obtožbo izdaje in ambicije po papeškem prestolu ekskomuniciral. Toda Formoz je bil žilav. Počakali so nekaj let, Janez VIII. je bil umorjen (zastrupljen, nato ga je lastno spremstvo potolklo do smrti), novi papeži pa so Formoza rehabilitirali in mu vrnili škofovski naslov. Leta 891 je končno dosegel svoj cilj in bil izvoljen za papeža.
Njegova težava je bila, da je bil izvoljen v času, ko je Rim s surovo silo nadzorovala močna plemiška rodbina Guideschi iz Spoleta. V ospredju sta bila vojvoda Gvido Spoletski in njegov agresivni sin Lambert. Bili so tirani in Formoz jih je globoko preziral, vendar je bil stisnjen v kot in tako prisiljen najprej Gvida in nato Lamberta okronati za cesarja.
V tajnosti pa je papež Formoz koval veleizdajo. Prek tajnih kurirjev je poslal obupano pismo Arnulfu Koroškemu (imenovanem tudi Arnulf Karantanski), frankovskemu kralju, in ga prosil, naj z vojsko vdre v Italijo, osvobodi Rim izpod jarma in prevzame cesarsko krono. Arnulf se je odzval, z vojsko prečkal Alpe, prodrl vse do Rima, premagal Spoletance in leta 896 ga je zmagoslavni Formoz okronal za pravega cesarja.
Toda zgodovina ljubi ironijo. Kmalu po kronanju je Arnulfa zadela huda možganska kap. Paraliziranega so ga morali v nosilnici odnesti domov, njegova vojska se je umaknila, Formoz pa je ostal v Rimu popolnoma nezaščiten. Aprila 896 je umrl. Nekateri zgodovinarji špekulirajo o zastrupitvi, toda pri njegovih osemdesetih letih je bila naravna smrt povsem verjetna. Pokopali so ga v baziliki svetega Petra z vsemi častmi.
Bes in maščevanje
Njegov zaveznik je bil hrom, sam pa je bil pod zemljo. Spoletanci so se vrnili v Rim, polni besa in želje po absolutnem maščevanju. Na papeški prestol so postavili marioneto, papeža Štefana VI. Toda politično maščevanje nad mrtvim človekom ni dovolj. Uničiti je bilo treba njegovo duhovno zapuščino. Lambert in njegova zlobna mati Ageltruda sta želela obredno uničenje Formoza.
Januarja 897, natanko devet mesecev po Formozovi smrti, je papež Štefan VI. izdal ukaz, ki je šokiral celo prekaljene in cinične prebivalce Rima. Ukazal je odpreti Formozov grob.
Prizor, ki se je odvil ob odprtju sarkofaga, si je mogoče zlahka predstavljati. Po mesecih v vlažni rimski zemlji truplo ni bilo več človek, temveč gmota razpadajočega mesa, posušenih kit in gnilobe. Toda kruta farsa je zahtevala popolno ikonografijo. Zgroženi kleriki so morali razpadajoče truplo izvleči iz grobnice in ga umiti. Nato so ga morali po papeško obleči. Na glavo brez oči in z razgaljeno lobanjo so mu posadili papeško tiaro, na njegove koščene prste pa so mu nataknili prstane.
Tako okrašen relikt so prenesli v baziliko svetega Janeza v Lateranu, ki je bila takrat glavno bivališče papežev). V masivni dvorani, osvetljeni s plapolajočimi baklami in zadušljivi zaradi ogromnih količin kadila, ki so ga žgali, da bi vsaj deloma prikrili neznosen smrad po smrti, so truplo posadili na sodni prestol. Na eni strani je sedel pobesneli papež Štefan VI., na drugi strani so v grozljivi tišini in strahu sedeli rimski kardinali in škofje, ki so sestavljali poroto. Mnogi med njimi so bili Formozovi zavezniki, ki so se zavedali, da morajo sodelovati v tej farsi, če želijo obdržati lastno glavo.
Da bi zadostili formalnim zakonom rimskega procesnega prava, mrtvec ni smel biti brez zagovornika. Zato so za truplo določili (oziroma prisilili) osemnajstletnega diakona, ki se je tresel od groze. Njegova naloga je bila stati za prestolom razpadajočega trupla in v njegovem imenu odgovarja na obtožbe. S tem je bil oder za mrliško sinodo postavljen.
To pa vsekakor ni bil miren ali dostojanstven proces. Prej bi rekli, da je šlo za histeričen izpad. Glavni zgodovinski vir za ta dogodek nam ponuja Liutprand Kremonski v znamenitem delu Antapodosis, Knjiga povračil, ki ga je napisal nekaj desetletij kasneje. Ni skoparil s slikovitimi opisi. Čeprav je bil seveda politično motiviran, saj je bil zaveznik Formozove frakcije, ponuja zelo zanimiv dialog med živim in mrtvim.
»Nisem vedel, kaj počnem«
Papež Štefan VI. je besnel. Kazal je na truplo, krilil z rokami in vpil obtožbe. Glavna teološko-pravna obtožba je bila dvojna. Formozu so očitali, da je prekršil cerkveno pravo, ker je kot škof mesta Porto zapustil svojo prvotno škofijo in prevzel rimsko škofijo (kar je pomenilo papeštvo). V tistem času je veljalo načelo, povzeto po prvem nicejskem koncilu, da je škof poročen s svojo škofijo. Prenos iz ene v drugo je veljal za obliko duhovnega prešuštva in je bil strogo prepovedan, čeprav so ga v praksi pogosto kršili.
Štefan VI. se je nagnil naprej in zakričal na truplo, kar Liutprand natančno beleži: »Quando episcopus Portuensis eras, cur ambitionis spiritu Romanam universalem usurpasti sedem?« (Ko si bil škof v Portu, zakaj si v duhu slepe ambicije uzurpiral univerzalni rimski sedež?)
Dvorana je obnemela. Smrad po razkroju se je mešal s strahom. Štefan je nato zahteval odgovor. Nesrečni mladi diakon, ki je stal za truplom, se je moral v imenu Formoza izgovarjati in odgovarjati: »Nisem vedel, kaj počnem. Bil sem grešen.«
Zakaj si je Štefan VI. sploh zadal ves ta trud z mrtvim človekom? Sploh ne zgolj iz osebnega sovraštva ali pritiska njegovih političnih botrov. Štefan VI. je imel ogromen osebni in kanonični problem. Za škofa v mestu Anagni ga je posvetil prav Formoz. Če je bil slednji torej legitimen papež, potem Štefan ni smel postati papež, ker bi tudi sam kršil pravilo o »prešuštvu« in menjavi škofij. Edini način, da je Štefan VI. pravno in teološko upravičil svoj lastni obstoj na papeškem prestolu, je bil, da dokaže, da Formoz v resnici nikoli ni bil papež.
Proces se je končal s pričakovano in soglasno razsodbo. Formoz je bil spoznan za krivega po vseh točkah obtožnice. In tu se je začel drugi, še bolj brutalen del predstave.
Štefan VI. je izrekel uradno damnatio memoriae, ki prinaša popoln izbris iz spomina in zgodovine. Uradno je bilo razglašeno, da Formoz nikoli ni bil papež. Vsa njegova posvečenja, vse njegove odločitve in vsi njegovi odloki so bili razglašeni za nične in neveljavne. Mimogrede, to je v Rimu povzročilo popoln klerikalni kaos, saj je več sto duhovnikov čez noč ostalo brez veljavnega posvečenja.
Nato so se krvniki lotili trupla. Papeža, v njihovih očeh kriminalca, je bilo treba za nazaj vreči s prestola. Mrtvecu so strgali papeško tiaro. Ubogi podobi so z ramen strgali zlata papeška oblačila in oznake, kos za kosom, dokler ni pred njimi ostal okostnjak, oblečen v grobo in umazano srajco navadnega kmeta.
Odsekani prsti
Sledila je še zadnja, telesna in teološka kazen. Štefan je ukazal, naj mu odsekajo tri prste na desni roki, torej palec, kazalec in sredinec. To niso bili naključni prsti, pač pa trije, s katerimi je imel navado blagoslavljati. Odsekali so mu tisti del telesa, ki je prenašal božjo milost in avtoriteto, presekali so fizično vez med njim in Svetim duhom.
Tako oskrunjeno in pohabljeno truplo so najprej vlekli po rimskih ulicah, kjer so ga metali pred besnečo drhal, ki je bila, kot vselej, naklonjena trenutnemu zmagovalcu. Truplo so nato vrgli v grob za tujce in reveže. Vendar pa se Štefanu tudi to ni zdelo dovolj. Bali so se, da bodo Formozovi zavezniki truplo ponovno izkopali in ga častili kot mučenika. Nekaj dni kasneje so ga tako znova odkopali, nanj privezali uteži in ga vrgli v reko Tibero. Rim naj bi bil končno očiščen njegove prisotnosti.
Vendar zgodovina uči, da takšno gledališče krutosti pogosto sproži odziv, ki uniči samega režiserja. Rimska javnost in kler sta bila navajena umorov in korupcije, toda ta dogodek je prestopila mejo tistega, kar je celo srednjeveški človek dojemal kot dopustno. Oskrunitev trupla je bila greh nepredstavljivih razsežnosti.
Nekaj mesecev po sinodi se je zdelo, da se je vmešala sama narava. Rim je prizadel hud potres in osrednja ladja bazilike svetega Janeza v Lateranu, prav tista stavba, v kateri je potekalo sojenje mrtvecu, se je zrušila sama vase. Zgodovinarji in sodobniki so ta dogodek interpretirali kot neposreden znak božjega gneva.
Medtem so vode Tibere naplavile oskrunjeno truplo na breg zunaj Rima, nedaleč od mesta blizu Ostie. Legenda pravi, da ga je našel osamljen menih oziroma puščavnik, potem ko mu je Formoz v sanjah povedal, kje leži. Menih je skrivaj shranil truplo in počakal.
V Rimu je zaradi zrušitve bazilike in splošnega neodobravanja Štefanovih dejanj izbruhnil krvav ljudski upor. Formozovi zavezniki so prevzeli nadzor nad mestom. Štefana VI. so ujeli, ga zaprli v ječo, mu slekli papeška oblačila in ga avgusta istega leta po hitrem postopku zadavili. Njegova vladavina se je končala na hladnih tleh vatikanske ječe z vrvjo okoli vratu.
