Flippy je sila priden kuhinjski delavec. Ve, kdaj mora krompirček spustiti v vroče olje, koliko časa ga mora cvreti in kdaj je napočil trenutek, da dvigne košaro, jo otrese in zlato zapečeno vsebino strese v servirno posodico. Ne zamuja v službo, ne potrebuje odmora za cigareto, nikoli nima mačka, ne zahteva višje plače in se ne pritožuje, da je v kuhinji vroče kot v predprostoru pekla. Flippy namreč ni človek, ampak robotska roka, ki jo je kalifornijsko podjetje Miso Robotics razvilo za garanje v profesionalnih kuhinjah.
Tehnološko napreden kuhar je dobil službo v Cali Expressu v kalifornijski Pasadeni, ki velja za enega najbolj razvpitih gostinskih obratov s povsem avtomatiziranim procesom dela. Flippyju v Caliju dela družbo še BurgerBot, robotski kompanjon, ki lahko speče več kot sto mesnih polpet na uro, medtem ko lahko Flippy v enakem času obdela do 150 naročil. Človeka sicer še niso povsem izgnali iz kuhinje, saj mora človeška roka pečeno polpeto položiti med polovici bombetke ter dodati solato, paradižnik, sir in omako, brez katerih bi bil burger samo žalosten kos mesa med dvema kosoma kruha.
Robotske okrepčevalnice
Flippy in BurgerBot pa še zdaleč nista edina kovinska garača, ki človeku počasi kradeta prostor ob štedilniku. V Madridu so odprli robotsko picerijo Pazzi, kjer glavno kuharsko zvezdo predstavlja Pazziolo, ki pico pripravi praktično od začetka do konca. Robot obdela in oblikuje testo, ga premaže z omako, obloži z najrazličnejšo užitno kramo, speče v pečici, razreže in izroči gostu, vse skupaj pa opravi v manj kot petih minutah. Da pa ne bi šlo zgolj za kakšno inženirsko skrpucalo z mocarelo, je pri razvoju pice sodeloval trikratni svetovni prvak v pripravi te italijanske dobrote Thierry Graffagnino, čigar tridesetletno znanje so prevedli v ukaze in parametre za robotskega picopeka.
Mojster Pazziolo svojega početja sploh ne skriva za kuhinjskimi vrati, ampak nastopa pred občinstvom, tako da lahko gost med čakanjem opazuje, kako mu kos železja pripravlja malico, kar je vsekakor priročno tudi za objavo na kakšnem družbenem omrežju. Pice, ki jih speče picopek prihodnosti, stanejo od osem do štirinajst evrov, robot pa jih je sposoben speči osemdeset na uro. Cali Express in Pazzi sta zanimiva predvsem zato, ker kažeta smer, kam pluje gostinstvo, ki ga na eni strani pestijo ponarodeli višji stroški sestavin in dela ter seveda večno jadikovanje gostincev, da ni več ljudi, ki bi hoteli delati, na drugi pa proizvajalci razvijajo vse pametnejše stroje.
Ve, kaj potrebujemo, še preden to vemo sami
Ampak digitalna kuharija se začne veliko prej, preden prva ponev pristane na štedilniku v kakšni obedovalnici, naj bo ulične ali bolj elitne narave. Sodobna programska oprema že povezuje zaloge, nabavo in načrtovanje jedilnikov. Če k temu prištejemo še podatke o pretekli prodaji, rezervacijah in navadah gostov, lahko računalniško drobovje precej natančno napove, koliko rib, mesa, krompirja ali peteršilja bo treba naročiti, da slednji ob koncu tedna ne bo žalostno ovenel v hladilniku in nato odpotoval naravnost v zabojnik za bioodpadke. Umetna inteligenca v gostinstvu zna pogledati še dlje. Izraelsko podjetje Tastewise na primer analizira jedilnike, spletne recepte, družbena omrežja in druge podatke ter ugotavlja, kateri okusi, sestavine in jedi postajajo moderni, tako da lahko gostinec v vsakem trenutku izve, kaj bo ljudstvo hotelo jesti jutri za kosilo ali večerjo. Umetna pamet mu nato pomaga sestaviti ponudbo in povrhu spiše še opis jedi za jedilnik, spletno stran ali profil na instagramu, kjer brez primerne fotografije dandanes praktično nikomur ne tekne več niti golaž. V tem novem svetu so dragocen vir podatkov postale celo smeti, saj pametne tehtnice z umetno inteligenco prepoznavajo, kaj in koliko hrane vsak dan konča med odpadki. Če kuhinja vztrajno meče stran isto prilogo, lahko sistem predlaga manjše naročilo, manjšo porcijo ali spremembo jedilnika. Manj odpadkov pomeni manj stroškov, pa še mati Zemlja bo nekoliko bolj zadovoljna.
Za zdaj se roboti v kuhinji počutijo najbolj domače pri opravilih, ob katerih človeku kuharska romantika hitro izpuhti, pa naj bo to cvrtje krompirčka in piščanca ali obračanje polpet. Ampak povsem poceni delovna sila kljub temu še niso. Po podatkih ameriške televizije CNBC je bilo treba za osnovni sistem Flippy, ki obratuje v Cali Expressu, odšteti okoli dvajset tisoč dolarjev, namestitev je menda stala še dodatnih deset tisoč, mesečni stroški pa dosežejo približno 3500 dolarjev. Računica je zato najbolj mamljiva v velikih gostinskih obratih, ki so v pogonu praktično ves dan, saj lahko kovinski uslužbenec opravlja delo v več izmenah, poleg tega pa ne potrebuje bolniške, dopusta, regresa in motivacijskega vikenda v toplicah.
Digitalna restavracija, analogni gost
Tehnološka veselica se seveda ne ustavi niti pri kuhinjskih vratih prehranjevalnic, saj morajo gostje danes mizo rezervirati prek spleta ali aplikacije, račun v obliki QR-kode pa poravnati s telefonom ali uro. V Cali Expressu so šli na primer še korak dlje, saj lahko registrirani gost račun plača kar s svojim obrazom. Denarnica tako počasi postaja muzejski eksponat, obraz pa poleg osebnega dokumenta še plačilna kartica. Samo izgubiti ga je nekoliko težje. Kot se omenja, bodo vseprisotne QR-kode v prihodnosti tudi na jedilnih listih, tako da bo vsak gost lahko izvedel, od kod je prišla na krožnik riba, kdo je pridelal paradižnik, kateri letnik vina je v kozarcu in iz katerega vinograda je ožeto grozdje ter po kateri poti je kos mesa pripotoval v lokal.
A da umetna pamet še ni postala novi Gordon Ramsey ali pa Rene Redzepi, je pokazal preizkus New York Timesa z jedilnikom, ki ga je na ameriški zahvalni dan sestavila umetna inteligenca. Zamisli so na papirju zvenele imenitno, na krožniku pa so bile po ocenah preizkuševalcev nekatere jedi skoraj neužitne, druge pa predvsem dolgočasne, tako da je bila končna ugotovitev ta, da računalnik res lahko prebavi milijone receptov v nekaj sekundah, vendar ima eno precej neprijetno pomanjkljivost. Ta pa je, da hrana nima okusa, noben gost pa še ni pohvalil večerje z besedami, da je bila matematično brezhibna. Zato kuharji v prihodnosti še ne bodo kar tako izginili izza štedilnikov. Bodo pa najverjetneje imeli precej drugačno službo, saj bo računalnik pregledal zaloge, naročil moko, napovedal okvaro pečice in povedal, kaj bo prihodnji mesec moderno. Pametna pečica bo stražila temperaturo, robot cvrl krompirček, tehtnica preštevala ostanke, program pa zvečer seciral prodajo, ampak ljudje bodo v gostilne še naprej hodili zaradi gostoljubja in druženja. Restavracije prihodnosti zato morda sploh ne bodo podobne vesoljskim ladjam, ampak bo največ tehnologije skrite v skladišču, kuhinji, računalnikih in podatkovnih oblakih. Gostje pa bodo še naprej sedeli za mizami, jedli, pili, klepetali in nazdravljali običajnemu življenju.
