V nasprotju s klasičnimi prozornimi diamanti je sestavljen iz gostega prepleta mikroskopskih kristalov, matična kamnina, iz katere izvirno izhaja, pa ni bila nikoli odkrita.
Njegov izvor je zato že desetletja predmet znanstvenih razprav, nekateri raziskovalci pa so menili, da izhaja iz vesolja ali pa je nastal ob silovitem vesoljskem udaru, poroča portal Science Alert.
Zrnca karbonada lahko vsebujejo mešanico različnih mineralov, pri čemer vsak lahko predstavlja sled določenega obdobja v njegovi preteklosti. Nova študija pa ponuja nekoliko drugačno zgodbo: po njenih ugotovitvah bi lahko davni udar asteroida potisnil z ogljikom bogat material globoko v zemeljsko notranjost.
Diamanti so se izoblikovali v plašču, od koder so se nato vrnili proti površju. V takšnem scenariju je trk le začetek procesa in ne neposredni vzrok za nastanek diamantov, piše Science Alert.
Analiza brazilskih vzorcev
Da bi preverili to domnevo, so Attila Demény, Péter Németh in sodelavci preučevali vzorce karbonada iz brazilske geološke formacije Tombador. Analizirali so vsebnost ogljika, vzorce poslikali z rentgenskimi žarki in izbrana zrnca pregledali pod elektronskim mikroskopom.
Prva neznanka je bila steklasta površina kamna, ki so jo v preteklosti primerjali s staljeno zunanjo skorjo meteorita. Če bi bil ta lesk posledica udara, bi morala mikroskopska struktura diamanta vsebovati sledi šoka. Vendar pa so raziskovalci ugotovili, da se kristalna struktura diamanta neovirano nadaljuje prek površine in da pregledana zrnca ne kažejo nikakršnih znakov udarnega pritiska.
Posamezni vzorci so vsebovali tudi tanek sloj anataza, minerala titanovega dioksida. Pod njim so se ohranili kristali diamanta, medtem ko se je gladka površina raztezala čez diamant.
»Do nastanka steklaste površine je moralo priti po odlaganju tega minerala,« je za Science Alert pojasnil Demény. Takšen vrstni red kaže na to, da se je najprej oblikoval zaščitni sloj, pozneje pa so reke magme verjetno stalile del diamanta in zaščitnega sloja, kar je zgladilo površino. Lesk torej priča o kasnejših procesih v zgodovini kamna in ne o njegovem nastanku.
Siloviti trk
Raziskovalci predvidevajo, da je za proces, ki bi lahko sprožil nastanek diamanta, odgovoren silovit trk v zgodnji dobi planeta. »Znano je, da so naš planet bombardirala nebesna telesa premera od 100 do 200 kilometrov, takšni dogodki pa bi zagotovo lahko spodbudili hitro subdukcijo,« dodaja Demény.
Z organsko snovjo bogati sedimenti, potegnjeni v globino, so dosegli plašč, kjer jih je ogromen pritisk preoblikoval v diamante. Dvigajoča se magma je pozneje razbila kamnino z diamanti in fragmente prinesla na površje. Preostali minerali so zapolnili pore, erozija jih je odložila v sedimente, reke pa so jim na koncu zgladile površino.
Science Alert še navaja, da izvor iz organskih snovi in z udarcem sprožen proces nastanka za zdaj ostajata v domeni hipotez. Tisto, kar študija z večjo zanesljivostjo ugotavlja, je natančno zaporedje dogodkov na površini kamna: sloj anataza je nastal pred steklastim leskom, kar se lepo ujema s kasnejšim raztapljanjem pod vplivom tekočin.
