Ko pade noč nad Teheran in se smog vsaj nekoliko razkadi, se na modernem, arhitekturno osupljivem mostu Tabiat (Narava) zbirajo mladi. Pijejo čaj z žafranom, kadijo tanke cigarete in zrejo na reko avtomobilskih luči pod seboj. Dekleta imajo rute pogosto potisnjene daleč nazaj na teme, skorajda na ramena, fantje nosijo majice z napisi zahodnih rock bendov. Smejijo se, čeprav je zrak okoli njih prepreden z nevidnimi linijami strogih pravil. To je današnji Iran – utripajoče, živo srce, stisnjeno v neizprosen jekleni oklep. In naj bombe in rakete še tako padajo, duše ljudstva ne morejo zadušiti …
Zgodba Islamske republike Iran po letu 1979 namreč ni bila samo zgodba o molitvah in cenzuri. Takoj po revoluciji je državo v krvavo, osemletno vojno potegnil sosednji Irak pod vodstvom Sadama Huseina. (Združene države Amerike so odigrale dvojno vlogo: odkrito so podpirale Irak, toda skrivoma so orožje dobavljale tudi Iranu, saj so želele ohraniti nekakšno ravnotežje v regiji.) In prav ta vojna je tista, ki še danes definira javni prostor in psihologijo iranskih ulic.
Zidovi, ki jočejo
Da bi razumeli, s čim se vsakodnevno soočajo Iranci, se morate sprehoditi po ulicah njihovih velemest. Teheran je ogromna vizualna galerija propagande in smrti. Režim je po iransko-iraški vojni, v kateri je umrlo okoli pol milijona Irancev, smrt spremenil v državno religijo. Na slepih fasadah osemnadstropnih blokov so bili naslikani orjaški, hiperrealistični portreti padlih vojakov. Z višin so gledali (in ponekod še vedno gledajo) na mimoidoče – nekateri z nasmehom, drugi z resnim pogledom, ob njih pa so pogosto zapisani citati o svetosti mučeništva in dolžnosti do ajatole. Vodnjaki na trgih so bili včasih obarvani rdeče, da bi spominjali na prelite potoke krvi.
Država je želela čas zamrzniti v stanju permanentnega žalovanja. Toda to se globoko upira perzijskemu značaju. Narod, ki z nauruzom že tri tisoč let slavi prihod pomladi, ponovno rojstvo in poezijo, polno rož ter vina, ne more večno živeti na pokopališču. Ta spopad med kulturo smrti, ki jo vsiljuje teokracija, in neustavljivo željo po življenju, ki jo uteleša ljudstvo, je gonilna sila sodobnega Irana. In ker življenja ni mogoče živeti na ulicah, se je to preselilo v podzemlje.
Spomnite se prejšnjih delov našega feljtona, ko smo tavali po Isfahanu in govorili o sufijskem konceptu arhitekture: zahir (zunanji, očitni svet) in batin (notranji, skriti svet). Kar je bila včasih filozofija in način gradnje hiš z neuglednimi zunanjimi zidovi in rajskimi notranjimi dvorišči, je danes postala primarna strategija preživetja celotnega naroda.
Iranska družba živi radikalno, skorajda filmsko dvojno življenje. Zunaj, na ulicah (zahir), vlada obvezna skromnost. Barve so temne, interakcije med spoloma strogo odmerjene, v javnem prostoru patruljira moralna policija v belo-zelenih kombijih. Ljudje na ulici nosijo maske, zatekajo se k tradicionalnemu ta'arofu – prefinjenemu perzijskemu sistemu pretirane vljudnosti in posredne komunikacije, ki skriva prave namene.
Toda takoj ko se za vami zaprejo težka vrata stanovanja, se zastrejo zavese in vstopite v zasebni svet (batin), se zgodi popolna preobrazba. Rute in čadorji padejo na tla. Pojavijo se visoke pete, rdeča šminka in dizajnerska oblačila. V prestižnih stanovanjih severnega Teherana potekajo zabave, ki se jih ne bi sramovali niti hollywoodski hedonisti. Iz zvočnikov zadoni prepovedana tuja ali domača underground glasba, od perzijskega rapa do elektronike. Na mizah se znajde doma pridelani arak (močna alkoholna pijača, destilirana v kleteh) ali skrivaj pretihotapljeno vino. Obstajajo ilegalne gledališke predstave v dnevnih sobah in tajne umetniške galerije v kleteh.
Ta shizofrenija med javnim in zasebnim ljudi mentalno in čustveno izčrpava. Bržkone je zelo utrujajoče vsak dan igrati dve različni osebi. Toda hkrati je to prostor absolutne svobode. V svojih dnevnih sobah so Iranci potegnili rdečo črto in sistemu preprečili, da bi jim diktiral, kako naj živijo, ljubijo in čutijo.
Gospodarstvo absurda
Vsa ta želja po življenju pa trči ob neizprosen zid mednarodne in domače realnosti. Iran je država pod najstrožjimi ekonomskimi sankcijami na svetu. Ko je leta 2015 s podpisom jedrskega sporazuma posijal žarek upanja, da se bo država znova odprla svetu, so ljudje na ulicah plesali. Ko so ZDA leta 2018 iz sporazuma izstopile in ponovno uvedle sankcije, je iransko gospodarstvo strmoglavilo v prepad.
Danes je inflacija uničujoča. Nacionalna valuta, rial, je tako razvrednotena, da ljudje na bazarjih nakupujejo s stotisočaki in milijoni, v pogovoru pa raje uporabljajo izraz »toman« (ki odvzame eno ničlo), da bi številke sploh lahko izgovorili. Tradicionalni trgovci z Velikega bazarja, isti ljudje, ki so leta 1979 s svojim denarjem financirali upor, so danes obubožani in zagrenjeni.
Profesorji na univerzah vozijo taksije po končanih predavanjih, da bi preživeli mesec.
Pravi bes pa ne izvira samo iz sankcij, temveč iz neverjetne korupcije in licemerstva elite. Ljudstvo je skovalo nov izraz: aghazadeh (dobesedno »otroci gospodov«). To so otroci visokih državnih uradnikov in klerikov, ki na instagramu razkazujejo svoje maseratije, počitnice v Kanadi in drage ure, medtem ko njihovi očetje na državni televiziji pridigajo o sveti vojni proti ameriškemu imperializmu in nujnosti islamske skromnosti. Ta prepad med tistimi, ki imajo dostop do državnega (naftnega) denarja, in navadnimi ljudmi je uničil še zadnje ostanke legitimnosti režima.
Ženska, življenje, svoboda
Prav iz te zmesi frustracij – ekonomske brezizhodnosti, licemerstva elite in zadušljivega nadzora – je izbruhnil plamen. Ta notranji svet svobode ni mogel večno ostati za zaprtimi vrati. September 2022 je prinesel potres, ki je zamajal same temelje republike. Smrt dvaindvajsetletne Mahse Jina Amini v priporu moralne policije – aretirana je bila zaradi »nepravilnega nošenja hidžaba« – je sprožila gibanje z mogočnim sloganom: Zan, Zendegi, Azadi (Ženska, življenje, svoboda).
V nasprotju s preteklimi protesti, ki so zahtevali cenejši bencin ali poštene volitve, je bil to upor za golo človeško dostojanstvo in pravico do lastnega telesa. In na prvi bojni črti so bile ženske.
Gledali smo prizore, ki so se še včeraj zdeli nemogoči: mlada dekleta, ki si na ulicah strižejo lase in sežigajo svoje rute pred oboroženimi kordoni policije. To striženje las ni bilo zgolj gesta obupa, izposojena z Zahoda; v Firduzijevem epu Šahname ženske strižejo svoje kite v znamenje globokega žalovanja in zaradi silovite jeze ob izgubi junakov. Mitologija se je ponovno prelila v krvavo realnost ulice.
Režim je odgovoril z edinim jezikom, ki ga pozna – z brutalno silo. Stotine je bilo ubitih, tisoče zaprtih, ustrahovanih in usmrčenih na žerjavih sredi noči.
Protesti so bili sčasoma potisnjeni z ulic, vendar se je družba nepovratno spremenila. Zid strahu je razpokal in ga ni več mogoče zlepiti. Na ulicah Teherana, Širaza in Isfahana je bilo po tem mogoče videti na tisoče žensk, ki so hodile odkrite, tvegajoč aretacijo, izgubo službe ali zaplembo avtomobila. To je državljanska nepokorščina v svoji najčistejši, najpogumnejši in najvztrajnejši obliki. Režim jih lahko pretepe, ne more pa več prepričati naroda, da je to, kar počne, pravično.
Zora na gori Točal
Ko se noč prevesi v jutro, sončni žarki najprej osvetlijo s snegom pokrit vrh gore Točal, ki bedi nad severnim Teheranom. Če na iransko zgodovino gledamo skozi prizmo zadnjih nekaj let, bi nas zlahka prevzel pesimizem, morda celo obup. Toda ta narod meri svoj čas v tisočletjih, ne v mandatih predsednikov ali vrhovnih vodij.
Iranski duh je kot »kanat«, tisti starodavni perzijski sistem podzemnih vodnih kanalov, ki življenjsko tekočino prinašajo skozi neizprosno, suho puščavo. Včasih ta voda ponikne globoko v zemljo in se zdi, da je vse okoli nas izsušeno in mrtvo. Toda voda vedno znova najde pot na površje in na presenetljivem mestu ustvari ozelenelo oazo.
Perzija je preživela Aleksandra Velikega, čigar vojaki so požgali Perzepolis. Preživela je arabske osvajalce in obdržala svoj jezik. Preživela je uničujoče horde mongolskega Džingiskana in afganistanska pustošenja. Preživela je absolutistične šahe in cinično veliko igro Zahoda. Preživela pa bo tudi izraelske in ameriške rakete. Svojo mistično, svobodoljubno dušo je ohranila skozi verze Hafisa in Rumija, skozi skrite nasmehe in pronicljiv humor.
Sedaj, oborožena z neuničljivim ponosom in neustrašnimi ženskami, ta prostrana država čaka na svoje naslednje poglavje. Kot bi rekel Omar Hajam pred tisoč leti: »Prečrtajmo včeraj, ne mislimo na jutri, pijmo to čašo danes in bodimo živi.« Kajti Iran, ta »polovica sveta«, se kljub vsem svojim brazgotinam nikoli ne bo odrekel življenju.
Konec
