Verjetno se je to tudi vam že zgodilo. Zjutraj se pogledamo v ogledalo, si uredimo lase, zadovoljno prikimamo svoji podobi in odidemo od doma. Nekaj ur pozneje nas prijatelj fotografira, nam pokaže posnetek in sledi neprijetno presenečenje. Kdo je ta človek? Zakaj ima tako nenavaden obraz? In predvsem: ali sem res videti tako? A drugim se lahko na isti fotografiji zdimo povsem običajni. Medtem ko mi opazujemo vsako najmanjšo nepravilnost, prijatelji pogosto sploh ne razumejo, kaj nas moti.
Razlog ni nujno v tem, da smo na fotografiji slabo videti. Velik del odgovora se skriva v načinu, kako naši možgani prepoznavajo obraze in kako smo se navadili gledati svojega.
Obraz, ki ga poznamo, je obrnjen
Svoj obraz najpogosteje opazujemo v ogledalu. Toda ogledalo nam ne pokaže povsem enake podobe, kot jo vidijo drugi. Vidimo zrcalno obrnjeno različico svojega obraza, ki smo se je skozi leta navadili. Človeški obrazi namreč niso popolnoma simetrični. Eno oko je lahko nekoliko bolj odprto, ena obrv malce višja, en kotiček ust pa se ob nasmehu dvigne bolj kot drugi. Na običajni fotografiji so te značilnosti na nasprotni strani kot v ogledalu. Možgani zato zaznajo nekaj nenavadnega, čeprav so razlike lahko zelo majhne.
Ameriški psihologi Theodore Mita, Marshall Dermer in Jeffrey Knight so že leta 1977 v znanstveni reviji Journal of Personality and Social Psychology objavili zanimivo raziskavo. Udeležencem so pokazali običajno fotografijo njihovega obraza in njeno zrcalno obrnjeno različico.
Ugotovili so, da so imeli ljudje praviloma raje zrcalno različico svojega obraza, medtem ko so njihovi prijatelji pogosteje izbrali običajno fotografijo. Razlaga je preprosta: mi smo bolj vajeni svoje zrcalne podobe, drugi pa našega obraza, kakršnega vidijo vsak dan.
Gre za pojav, ki ga psihologi imenujejo učinek gole izpostavljenosti. Stvari, ki jih pogosto vidimo, so nam običajno bolj domače in zato tudi bolj všeč.
Zakaj imamo na selfijih večji nos?
Toda ogledalo ni edini krivec za naše nezadovoljstvo s fotografijami. Pomembno vlogo ima tudi razdalja med obrazom in fotoaparatom. Ko se fotografiramo s telefonom, ga pogosto držimo precej blizu obraza. Zaradi perspektive so deli obraza, ki so bližje objektivu, videti sorazmerno večji od bolj oddaljenih. Nos se lahko zato zdi večji, ušesa manjša, obraz pa drugače oblikovan.
Kako izrazit je lahko ta učinek, so leta 2018 preverjali raziskovalci z ameriške univerze Rutgers. V znanstveni reviji JAMA Facial Plastic Surgery so objavili raziskavo z naslovom Nasal Distortion in Short-Distance Photographs: The Selfie Effect.
Z matematičnim modelom so izračunali, da je lahko nos na fotografiji, posneti z razdalje približno 30 centimetrov, videti skoraj 30 odstotkov širši kot na posnetku z večje, običajne portretne razdalje. Ne gre torej za to, da bi nam nos nenadoma zrasel, temveč za perspektivno popačenje.
Fotografija ujame samo trenutek
Ko se gledamo v ogledalo, se vidimo v gibanju. Spreminjamo izraz obraza, rahlo obračamo glavo in se nezavedno postavljamo v položaj, v katerem smo si najbolj všeč. Fotografija pa ujame samo en trenutek. Morda smo ravno mežiknili, nekoliko čudno premaknili ustnice ali pa nas je fotograf ujel sredi besede. Takšen izraz bi v resničnem življenju trajal le delček sekunde, na fotografiji pa ostane za vedno.
Tudi osvetlitev lahko naredi svoje. Svetloba od zgoraj poudari sence pod očmi, močna svetloba od strani izpostavi nepravilnosti kože, neposredna bliskavica pa lahko spremeni videz obraza. K našemu nezadovoljstvu prispeva še dejstvo, da svoj obraz opazujemo precej bolj kritično kot obraze drugih. Poznamo vsako gubico, nekoliko višjo obrv in tisto stran obraza, ki nam je manj všeč. Drugi ljudje teh podrobnosti pogosto sploh ne opazijo.
Katera podoba je torej prava?
Pravzaprav nobena posamezna fotografija ne more povsem prikazati, kako smo videti v resničnem življenju. Ljudje nas namreč ne vidijo kot negibno sliko, temveč kot obraz, ki se nenehno spreminja, govori, smeji in izraža čustva. Če želimo fotografijo, na kateri bomo videti bolj naravno, fotografi priporočajo nekoliko večjo razdaljo od objektiva, mehko svetlobo in sproščen izraz obraza.
Naslednjič, ko se bomo torej ob pogledu na svojo fotografijo začudeno vprašali, kdo je tisti nenavadni človek na posnetku, se zato velja spomniti, da fotoaparat ni nujno razkril kakšne neprijetne resnice. Pokazal nam je pač obraz, na katerega so vsi drugi bolj navajeni kot mi sami.