V slovenščini in drugih jezikih poznamo veliko izrazov, s katerimi predmete, pojave ali naprave poimenujemo po živalih – zaradi njihovega videza, oblike ali načina delovanja. Saj jih poznate: pajek odvaža napačno parkirane avtomobile, miško uporabljamo pri delu z računalnikom, papagajke (klešče) pri različnih opravilih... Trdi, boleči kožni odebelitvi na stopalu rečemo kurje oko, gosenica vrsti pogona na nekaterih vozilih, kot so tanki ali delovni stroji, kupčku prahu ali vlaken, ki se naberejo na oblačilih, pravimo mucki... In, seveda, talno oznako na prehodu za pešce vsi poznamo pod imenom – zebra. In prav njena zgodba nas zanima tokrat.
Eksplozija in pisma bralcev
No, tudi zgodba zebre ima svojo predzgodbo. Čeprav za prvi označen prehod za pešce velja tisti na ulici Bridge Street v Londonu, ki so ga postavili leta 1868, da bi pešcem, predvsem pa članom parlamenta, ki so hiteli na glasovanje, omogočili lažji prehod do parlamentarne stavbe, so prve zametke sodobnih prehodov poznali že v rimskih časih. Na primer v Pompejih, kjer so pešcem s posebnimi dvignjenimi kamni na vozni površini omogočili lažji prehod z ene strani ulice na drugo.
A vrnimo se v London 19. stoletja – zamisel o neke vrste semaforju z ročico je takrat dobil John Peak Knight, železniški inženir, ki je tudi idejo pobral z železnice. Vse skupaj je delovalo tako, da je policist ročno dvigoval in spuščal ročko, semafor pa je kombiniral s plinsko osvetljenimi lučkami za dodatno opozorilo. Vse skupaj je delovalo dobro, a kaj, ko je že dober mesec po začetku delovanja uhajanje plina povzročilo eksplozijo semaforja, ki je poškodovala policista, kar je nato za pol stoletja stavilo razvoj sistemov za varno prečkanje ceste.
Šele leta 1911 je nato nadaljnji razvoj na nek način spodbodel bralec The Timesa, ki je v časopisu med pismi bralcev zapisal: »Ali lahko kaj naredimo, da bi pešci varneje prečkali cesto? Z grozo spremljam novice o tej ali oni smrtni nesreči, ko pešec poskuša prečkati cesto. Nevarno je bilo že, ko so bila vozila počasnejša, zdaj pa je možnosti za varno prečkanje še manj. Opažam tudi, da vozniki motornih vozil ne dajo veliko na zmanjševanje hitrosti, zavirajo šele v zadnjem trenutku, zato je nezaslišano, da na tak način ogrožajo najšibkejše na cesti.« A čeprav so se za tem začele pojavljati oznake, kot so bili različni obcestni količki, ki so označevali, kje naj bi se cesto prečkalo, je do prehodov, kot jih poznamo danes, moralo miniti še 40 let. In dve svetovni vojni.
Nekatere s kultnim statusom
Oznako, podobno današnji, za prehod za pešce so tako prvič v britanskem centru za transportne raziskave pokazali šele leta 1948, leto kasneje pa so v Veliki Britaniji pobarvali prvih 1000 prehodov za pešce, a takrat še v modro-rumeni kombinaciji. Črno-bela kombinacija (oziroma izključno bela barva na temni površini) se je prvič pojavila leta 1951, ko so določili tudi velikost črt, ime zebra pa naj bi se prijelo, ker je oznako menda tako poimenoval takratni član britanskega parlamenta, kasneje pa tudi ministrski predsednik Združenega kraljestva, James Callaghan. Ker ga je pač, logično, barvna kombinacija spominjala na to žival. Če je torej tako ne bi poimenoval on, bi jo zagotovo kdo drug...
Kakor koli, danes je zebra povsod sprejeta oznaka za označevanje prehodov, na katerih imajo pešci prednost, a kot vemo, previdnost ni nikoli odveč, zato v zadnjem času najbolj kritične prehode za pešce opremljajo tudi z v cesto vgrajenimi svetlobnimi znaki ter drugo svetlobno in znakovno signalizacijo, ki vozniku še jasneje sporoča, da je pred njimi prehod. Seveda pa imajo določene zebre tudi kultni status. Tak je na primer prehod za pešce na londonski Abbey Road, kjer so člani skupine The Beatles posneli naslovno fotografijo za svoj istoimenski album leta 1969. Ta prehod je še danes ena najbolj obleganih točk ljubiteljev glasbe te legendarne skupine.
