V prvih dveh delih smo raziskali, kako humor kot kognitivni trojanski konj prelisiči naš um in zakaj predstavlja nepremostljivo oviro za krhek ego avtokratov in fanatikov, ne glede na politični sistem. Za zaključek našega podlistka pa moramo pogled obrniti k samim sebi, torej k družbi, k državljanom, ki vsakodnevno krmarijo skozi nevihtne vode političnega kaosa. Kaj gledanje politične satire in deljenje ironičnih opazk dejansko naredi za naše kolektivno duševno zdravje?
Odgovor je preprost, nekateri bi rekli, da tudi globok. Humor nas ohranja pri zdravi pameti.
Življenje v visoko polarizirani družbi ustvarja stanje kroničnega stresa. Naši možgani so pod nenehnim udarom novic o krizah, korupciji in družbenih razdorih. Na biološki ravni to pomeni, da je raven kortizola, primarnega stresnega hormona, med ljudmi nevarno visoka. Tukaj politični humor ne nastopa samo kot razvedrilo, ampak kot nujno potreben družbeni varnostni ventil.
Sproščanje potlačene energije
Sigmund Freud je v svojih delih o humorju ugotavljal, da šala sprosti potlačeno psihično energijo. Ko se nasmejimo politični absurdnosti, tisto nakopičeno frustracijo, ki bi se sicer prelevila v uničujočo agresijo, paralizirajočo apatijo ali globoko anksioznost, sprostimo skozi katarzičen izdih. Smeh povzroči dobesedno fiziološko in psihološko razbremenitev. Navsezadnje zniža raven stresnih hormonov in sprosti endorfine. Je globok vdih kisika za kolektivno dušo naroda, ki se duši pod težo lastne resnobnosti in strahu pred prihodnostjo.
Poleg biološke sprostitve ima politični humor še eno, morda še močnejšo funkcijo. Deluje namreč kot nevidno, čvrsto socialno lepilo. Ko v času političnih turbulenc prijatelju pošljemo ostro politično karikaturo ali se v družbi nasmejemo na račun nesposobne vlade, ne gre zgolj za iskanje zabave. Gre za iskanje potrditve.
Smeh v dvorani, polni neznancev, ki gledajo standup komika, ali pa zgolj tisoče všečkov pod cinično objavo na spletu pošilja precej jasno sporočilo, ki bi ga lahko ubesedili takole: »Tudi jaz vidim to norost. Nisi nor in nisi sam.«
V svetu, kjer nam politični akterji s tako imenovanim gaslightingom (čustvenim in mentalnim manipuliranjem) nenehno poskušajo vsiliti popačeno sliko realnosti in nas prepričati, da lažemo lastnim očem, je skupni smeh ob isti šali dokaz, da še vedno delimo enako razumsko izhodišče. Ustvarja skupnost somišljenikov in tistim, ki se počutijo politično odrinjene, vrača nam prepotrebni občutek pripadnosti in normalnosti.
Dokaz odpornosti
Za konec pa moramo izpostaviti še najplemenitejšo vlogo političnega humorja. Ta je – če se vanj zares poglobimo, kot smo se tudi mi – kot nekakšen dokaz psihološke odpornosti, trdoživosti. Sposobnost, da se nasmejimo pokvarjenemu sistemu, samovšečnemu voditelju ali celo lastni nesrečni politični izbiri, je dejanje globokega, četudi v srčiki intimnega demokratičnega upora.
Dokazuje, da nas sistem ni strl. Dokler imamo ljudje dovolj kognitivne razdalje in čustvene moči, da absurd prepoznamo in ga pretvorimo v šalo, ostajamo notranje svobodni. Obup in cinizem sta v svojem bistvu pasivna čustva. Zahtevata samo, da se zlomimo in vdamo v usodo. Humor pa je aktiven, isker in vitalen. Je zavestna odločitev, da ne bomo dovolili, da nam slaba politika vzame še veselje do življenja.
Naslednjič, ko se boste med spremljanjem večernih poročil in obupovanjem nad stanjem sveta od srca nasmejali ostremu humornemu komentarju, ne imejte slabe vesti, da pereče problematike morda ne jemljete dovolj resno. Ta smeh je v resnici najbolj zdrav, preživetveno naravnan odziv, ki ga v tistem trenutku premorete. To je osebna zmaga nad strahom, dokaz ohranjene zdrave pameti v norem svetu in zagotovilo, da kot družba kljub vsemu še vedno premoremo dovolj iskre, da bomo na koncu znali poskrbeti zase.
