Če bi se lahko pred približno 80 milijoni let sprehodili po okolici današnjega Trsta, bi tam naleteli na povsem drugačno pokrajino. Namesto pristanišča, cest, mestnih ulic in lokalov, kjer bi gostje ležerno srkali aperol spritz, bi nas pričakal svet tropskega rastlinja, plitvih morij in otokov, po katerih so se sprehajali dinozavri. Med njimi je bil tudi nenavaden rastlinojed, ki ga danes poznamo pod znanstvenim imenom Tethyshadros insularis.

Njegovi fosilni ostanki so postali ena največjih paleontoloških znamenitosti severovzhodne Italije. Posebej znan je primerek, ki so mu raziskovalci nadeli vzdevek Antonio. Njegovo skoraj popolno okostje hranijo v Prirodoslovnem muzeju v Trstu, kjer že vrsto let privablja obiskovalce. Toda čeprav so znanstveniki njegove kosti podrobno preučevali, je Antonio očitno še vedno skrival presenečenja.

Nova mednarodna raziskava, o kateri so novembra poročali raziskovalci Svobodne univerze v Berlinu, je namreč pokazala, da je imel ta dinozaver precej drugačen gobec, kot so si ga paleontologi predstavljali doslej.

Skrivnost nenavadnih kosti

Antonio pripada skupini rastlinojedih dinozavrov, sorodnih znamenitim račjekljunim dinozavrom oziroma hadrozavrom. Ti so bili znani po širokih gobcih, s katerimi so trgali rastlinje, in zapletenem zobovju, prilagojenem žvečenju rastlinske hrane.

Toda tržaški dinozaver je imel nekaj posebnosti. Na sprednjem delu njegove lobanje so raziskovalci že dolgo opažali nenavadne koščene izrastke, ki jih pri drugih podobnih dinozavrih ne srečamo v takšni obliki. Dolga leta so domnevali, da gre za značilnost njegovega gobca, morda celo za nekakšne koščene okraske. Zdaj pa se je pokazalo, da je bila njihova naloga verjetno precej bolj praktična.

V tržaškem Prirodoslovnem muzeju hranijo izjemno dobro ohranjeno okostje dinozavra Tethyshadros insularis, ki so mu nadeli vzdevek Antonio. Nova raziskava je pokazala, da je imel ta približno 80 milijonov let stari rastlinojed precej večji, pticam podoben kljun, kot so znanstveniki domnevali doslej. Foto: JensKunstfreund/Wikimedia Commons / Foto: Jenskunstfreund/wikimedia Commons

V tržaškem Prirodoslovnem muzeju hranijo izjemno dobro ohranjeno okostje dinozavra Tethyshadros insularis. / Foto: Jenskunstfreund/Wikimedia Commons

Raziskovalci so lobanjo ponovno preučili s sodobnimi metodami tridimenzionalnega rentgenskega slikanja. Tako so lahko podrobneje pregledali obliko kosti in njihovo medsebojno razporeditev, ne da bi poškodovali dragoceni fosil. Ugotovili so, da nenavadni koščeni izrastki najverjetneje niso bili namenjeni razkazovanju, temveč so podpirali mehka tkiva precej obsežnejšega kljuna.

Kljun, podoben ptičjemu

Nova rekonstrukcija kaže, da je imel Antonio na sprednjem delu gobca velik roževinast kljun, ki je bil po obliki in zgradbi v nekaterih pogledih podoben kljunom današnjih ptic. To je precej spremenilo predstavo o njegovem videzu. Namesto razmeroma ozkega gobca z nenavadnimi koščenimi izrastki si moramo zdaj predstavljati dinozavra s precej izrazitejšim kljunom.

Takšna zgradba je bila verjetno povezana z načinom prehranjevanja. Antonio je bil rastlinojed, zato mu je kljun lahko pomagal pri trganju in obdelovanju rastlinja. Znanstveniki sicer ne morejo z gotovostjo vedeti, kako je bil kljun videti za časa njegovega življenja. Mehka tkiva se namreč praviloma ne ohranijo tako dobro kot kosti. Toda oblika lobanje jim omogoča, da sklepajo, kje so bila pritrjena in kako so lahko delovala.

Na podlagi teh ugotovitev je paleontološki ilustrator Davide Bonadonna pripravil novo rekonstrukcijo Antonieve glave. Na njej so prikazani tudi predvideni poteki mehkih tkiv, ki so oblikovala kljun.

Dinozaver z otoka

Tržaški dinozaver je živel v času, ko je bilo območje današnje severovzhodne Italije del otoškega sveta ob nekdanjem morju Tetida. Njegovo znanstveno ime Tethyshadros insularis pravzaprav spominja na ta svet. Prvi del imena se nanaša na Tetido, drugi pa na življenje na otokih.

Dolgo je veljalo, da je bil Antonio razmeroma majhen dinozaver, ki se je zaradi omejenega življenjskega prostora prilagodil otoškim razmeram. Na otokih namreč lahko pride do zanimivega evolucijskega pojava: velike živali se skozi številne generacije zmanjšajo, ker imajo na voljo manj hrane in prostora.

Nova znanstvena rekonstrukcija glave dinozavra Tethyshadros insularis, ki je pred približno 80 milijoni let živel na območju današnjega Trsta. Raziskovalci so ugotovili, da so koščeni izrastki na njegovem gobcu verjetno podpirali precej večji kljun, kot so domnevali doslej, puščice pa ponazarjajo predvideni potek mehkih tkiv. Ilustracija: Davide Bonadonna/Freie Universität Berlin / Foto: Ilustracija: Davide Bonadonna/freie Universität Berlin

Raziskovalci so ugotovili, da so koščeni izrastki na njegovem gobcu verjetno podpirali precej večji kljun, kot so domnevali doslej, puščice pa ponazarjajo predvideni potek mehkih tkiv. / Ilustracija: Davide Bonadonna/Freie Universität Berlin

Toda novejše raziskave tržaških fosilov so pokazale, da je zgodba nekoliko bolj zapletena. Nekateri primerki so bili precej večji od Antonia, zato znanstveniki danes previdneje razlagajo njegovo velikost in razvoj. V vsakem primeru pa so fosili iz okolice Trsta izjemno dragoceni, saj nam omogočajo vpogled v življenje dinozavrov na evropskih otokih ob koncu krede.

Zakaj je odkritje pomembno?

Na prvi pogled se morda zdi, da sprememba oblike dinozavrovega kljuna ni posebno velika novica. Toda za paleontologe lahko takšne podrobnosti pomenijo precej več, kot si predstavljamo. Oblika gobca in kljuna namreč vpliva na to, kako žival prijema, trga in obdeluje hrano. Iz nje je mogoče sklepati tudi o tem, kakšno rastlinje je uživala in kako se je prilagajala svojemu okolju.

Poleg tega nova raziskava opozarja na pomembno težavo pri rekonstrukcijah prazgodovinskih živali. Fosili nam večinoma razkrivajo le kosti, medtem ko je bil dejanski videz živali odvisen tudi od mišic, kože, roževine in drugih mehkih tkiv. Dinozaver, ki ga danes poznamo iz muzejske vitrine, je bil zato lahko za časa življenja precej drugačen, kot kaže njegovo okostje. Antonio je lep primer tega, kako lahko sodobna tehnologija spremeni naše razumevanje živali, ki je izumrla pred milijoni let.

Priporočamo