Ko pomislimo na mačke v starem Egiptu, si najbrž predstavljamo razvajene živali, ki so se sprehajale po palačah, poležavale na mehkih blazinah in uživale skoraj božansko spoštovanje. Egipčani so jih res občudovali. Povezovali so jih z boginjo Bastet, zaščitnico doma, žensk in plodnosti, njihovo podobo pa so ovekovečili v neštetih kipcih, amuletih in drugih umetninah.
Da je bila resničnost precej drugačna od bleščeče podobe svetih egipčanskih živali, razkriva nova znanstvena raziskava, o kateri je poročal portal Phys.org. Raziskovalci so pod drobnogled vzeli posmrtne ostanke mačk, ki so jih Egipčani pred več tisoč leti mumificirali kot daritve bogovom. Njihove kosti so razkrile žalostno zgodbo o boleznih, poškodbah in trpljenju, ki se je skrivalo za njihovim svetim statusom.
Zgovorne mačje lobanje
Raziskovalci so pregledali 131 mačjih lobanj iz staroegipčanskega najdišča Beni Hassan. Posmrtni ostanki, ki jih danes hranijo v Naravoslovnem muzeju na Dunaju, so jim omogočili nenavaden vpogled v vsakdan živali, ki so jih pred več tisoč leti mumificirali za verske namene.
Pri kar 81 lobanjah so našli sledove bolezni ali poškodb. To pomeni, da je imelo takšne spremembe skoraj dve tretjini pregledanih živali. Nekatere mačke so imele poškodovane ali manjkajoče zobe, druge so trpele zaradi bolezni dlesni. Na lobanjah so odkrili tudi zaceljene in nezaceljene zlome ter druge poškodbe, ki so lahko nastale med spopadi z drugimi mačkami ali zaradi udarcev.
Kosti so tako postale nekakšne priče preteklosti. Zaceljena poškodba denimo pove, da je žival po njej še nekaj časa živela, medtem ko lahko nezaceljen zlom kaže na poškodbo tik pred smrtjo. Sicer iz vsakega zloma ni mogoče zanesljivo ugotoviti, kako je nastal ali kdo ga je povzročil. Toda celotna slika kaže, da življenje številnih mačk še zdaleč ni bilo tako brezskrbno, kot bi sklepali iz njihovega svetega statusa.
Svete živali za množično darovanje
Kako je sploh mogoče, da so ljudje živali hkrati častili in z njimi tako slabo ravnali? Odgovor se skriva v verskih običajih starega Egipta. Mačke niso bile pomembne samo kot domače živali in lovke na miši, temveč tudi kot daritve bogovom. Verniki so lahko kupili mumificirano mačko in jo darovali v svetišču, s čimer so želeli pridobiti naklonjenost božanstva.
Sčasoma je iz tega nastala prava množična dejavnost. Ob velikih svetiščih so vzrejali živali, namenjene daritvam, mačje mumije pa so izdelovali v ogromnem številu. Arheologi so na nekaterih egipčanskih najdiščih odkrili na tisoče in celo večje množice živalskih mumij.
Domnevajo, da so tudi številne mačke iz Beni Hassana živele v prenatrpanih prostorih. V takšnih razmerah so se živali lažje spopadale, bolezni pa so se hitreje širile. Slaba oskrba in omejen prostor bi lahko pojasnila del poškodb in bolezenskih sprememb, ki so jih odkrili na njihovih kosteh.
Boginja z mačjo glavo
Poseben položaj mačk je bil tesno povezan z boginjo Bastet, ki so jo Egipčani pogosto upodabljali kot žensko z mačjo glavo ali kot sedečo mačko. Njeno čaščenje je bilo razširjeno zlasti v mestu Bubastis, kjer je stalo pomembno svetišče.
Mačka je bila simbol zaščite, materinstva in domačega blagostanja. Njena priljubljenost ni presenetljiva, saj so bile mačke tudi izjemno koristne. Varovale so zaloge hrane pred glodavci in pomagale ohranjati domove brez škodljivcev.
Toda treba je razlikovati med mačkami, ki so živele pri družinah, in tistimi, ki so jih vzrejali za verske daritve. Nova raziskava se nanaša na posebno skupino mumificiranih živali, zato njenih ugotovitev ni mogoče preprosto prenesti na vse mačke starega Egipta. Prav v tem je tudi njeno največje sporočilo: spoštovanje živali kot verskega simbola še ni pomenilo, da je bila vsaka posamezna žival deležna dobrega ravnanja.
Mumije so razkrile drugo zgodbo
Mačje mumije so dolgo zanimale predvsem arheologe in zgodovinarje, ki so proučevali egipčanske pogrebne običaje. Zdaj pa znanstveniki s sodobnimi metodami vse pogosteje raziskujejo tudi zdravje in življenjske razmere živali, katerih ostanki so se ohranili skozi tisočletja.
Pregled lobanj iz Beni Hassana tako ni le zgodba o starem Egiptu, temveč tudi opomin, kako zavajajoča je lahko podoba preteklosti. Bronasti kipci, bogato okrašene grobnice in skrbno zavite mumije govorijo o verskem spoštovanju. Kosti pa pripovedujejo o vsakdanjem življenju. In čeprav so bile egipčanske mačke v očeh vernikov povezane z božanskim svetom, so bile še vedno živa bitja, občutljiva za bolečino, bolezni in strah.