Raziskava, o kateri poroča portal A-Z Animals, se je osredotočila na etinilestradiol (EE2), sintetični estrogen, ki se uporablja v nekaterih zdravilih. Takšne spojine lahko po izločanju iz telesa z urinom in blatom oziroma po odlaganju v kanalizacijo pridejo v odpadne vode in nato v okolje. Uvrščamo jih med endokrine motilce, saj lahko posegajo v delovanje hormonskega sistema živali.
Znanstveniki so vpliv EE2 proučevali pri tolstoglavem pisancu (Pimephales promelas), sladkovodni ribi, pri kateri imajo samci pomembno vlogo pri skrbi za potomstvo. Samci med drstenjem izberejo in pripravijo gnezdo v plitvi vodi, ga branijo pred drugimi ribami, po oploditvi pa samostojno skrbijo za ikre. Z mahanjem plavuti jim zagotavljajo dovolj kisika, jih čistijo z izrastkom na trebušni strani glave ter odganjajo morebitne plenilce.
Več agresije, manj skrbi za ikre
Poskus je potekal 12 let in je temeljil na primerjavi jezera, v katero so med letoma 2001 in 2003 trikrat na teden dodajali EE2 v koncentraciji pet nanogramov na liter, z okoliškimi referenčnimi jezeri. Raziskovalci so vedenje rib spremljali pred izpostavljenostjo, med njo in po njej, med drugim z uporabo podvodnih kamer in analizo vedenjskih vzorcev.
V prvih dveh mesecih večjih razlik niso opazili, v drugem in tretjem letu poskusa pa so se pokazale izrazite spremembe. Samci iz izpostavljenega jezera so manj časa neprekinjeno preživeli pri gnezdu, njihova skrb za ikre pa je bila razdrobljena na več krajših obdobij. Hkrati so bili bolj agresivni in so pogosteje preganjali druge ribe, kar je bilo povezano z večjim številom vdorov drugih rib na območje gnezd.
Manj potomcev in dolgotrajni učinki
Spremembe vedenja so se odrazile tudi v razmnoževanju. Število iker je bilo v začetnem obdobju izpostavljenosti za 38 odstotkov manjše, v poznejšem obdobju pa za 67 odstotkov manjše kot v primerjavi z referenčnimi jezeri. Raziskovalci domnevajo, da je večja agresivnost samce odvračala od ustrezne skrbi za ikre, pri čemer obstajajo tudi znaki, da so samice, izpostavljene EE2, proizvedle manjša legla.
Hkrati so samci razvili manj spolnih izrastkov oziroma poročnih bradavic ter manjšo hrbtno blazinico. Ta je pomembna pri čiščenju iker in vsebuje tudi kemoreceptorske celice, ki bi lahko sodelovale pri prepoznavanju potomcev. Učinki na vedenje so vztrajali še dve leti po koncu dodajanja hormona, do leta 2011 pa sta se obiskovanje gnezd in agresivnost samcev vrnila na ravni, primerljive s kontrolnimi jezeri. Avtorji raziskave ugotovitve vidijo kot opozorilo, da so lahko ekološki učinki hormonskega onesnaženja sladkovodnih okolij večji, kot se je doslej ocenjevalo.
