»Pravzaprav ni treba hoditi v norišnico, da bi občutil, kako je svet znorel. V Sloveniji se je pojavil tip, ki se predstavlja Štajerski Mišo. Enkrat je prišel na moj koncert in hotel, da bi bil moj gost,« je ena od izjav Mateta Miše Kovača, hrvaškega pevca, ki je zapustil svet na zadnji dan oktobra. Tudi sodeč po posnemovalcih je Kovač na južnoslovanskem terenu dosegel status, kakršnega je imel v ZDA in po svetu Elvis Presley, njegov veliki vzornik. In o katerem je dejal: »Ko sem ga na koncertu v Madison Square Gardnu slišal peti My Way, sem dojel razliko med srebrom in zlatom.«
Kovač, katerega rojstno ime je Mate, vendar ga je Mišo poimenoval oče, se je rodil v Šibeniku in odrasel v isti mestni četrti kot Vice Vukov in Arsen Dedić. Sprva je treniral nogomet in bil vratar mladincev Šibenika, obenem je navijal za splitski Hajduk. Na Split in Hajduka se je celo bolj navezoval kot na rodni Šibenik: »Šibenik je zajeban in ima svoje heroje. To so Arsen Dedić, Vice Vukov in Dražen Petrović. Ne jaz!« je dejal ob neki priložnosti.
Prometna nesreča in brki
Izšolal se je tapetnika, nato je leta 1961 zmagal na lokalnem pevskem tekmovanju in za nagrado dobil ploščo od Presleyja. Nasploh so poleg italijanskih pevcev nanj najbolj vplivali ameriški pevci. Poleg Presleyja tudi Frank Sinatra in Ray Charles, katerega skladba I Cant Stop Loving You je bila na začetku kariere eden od adutov, s katerim je prepričeval okolico. Priredba te skladbe pod z naslovom Ne mogu prestat, da te volim je bila tudi njegov prvi posnetek iz leta 1964, prvo pevsko potrditev na terenu je pa dosegel leto prej med služenjem vojaškega roka v Beogradu, ko je poleg petja v vojaškem orkestru sporadično nastopal tudi v lokalu Topčiderska noč.
Že prva mala plošča je bila diskografski uspeh in nadaljeval je petje priredb. Od Charlesa je priredil še Crying time, prav tako tudi San Francisco, hipijevsko himno Scotta McKenzija. Skladba, s katero se je festivalsko prebil, je Više se nečeš vratiti, s katero je leta 1969 zmagal na sarajevskem festivalu Vaš šlager sezone. Plošča se je prodala v slabih 184.000 primerkih in do leta 1969 je Kovač postal najbolj prodajan pevec založbe Jugoton. Skladbo je napisal Đorđe Novković, Zagrebčan, ki je igral klaviature pri Indexih in pozneje ustanovil zasedbo Pro Arte. Poleg tega, da je avtor skladbe Zora je Nede Ukraden, je za Kovača napisal temeljne skladbe njegovega repertoarja: Ako me ostaviš, Čemu da živim, Dalmatinac, Ja nemam više razloga da živim, Još i danas teku suze jedne žene, Malo mi je jedan život s tobom, Najljepše su oči moje majke, Svi pjevaju ja ne čujem ali Drugi joj raspliče kosu a ja je volim.
Na splitskem festivalu je Kovač prvič zmagal leta 1971 s skladbo Proplakat če zora, s katero je postal hrvaški in jugoslovanski popevkarski zvezdnik prve kategorije oziroma si je utrdil status najdonosnejšega izvajalca Jugotona, ki je do konca kariere prodal dvajset milijonov plošč. Proplakat če zora je bila prodana v tristo tisoč primerkih. Jeseni istega leta se je Kovač s svojim citroënom DS oziroma tako imenovano žabo, s katero je itak imel cestnohitrostni rekord na relaciji Šibenik–Split, v bližini Zadra zapletel v prometno nesrečo, ki jo je komaj preživel. Nad zgornjo ustnico mu je ostala brazgotina, zaradi katere si je začel puščati značilne brke.
Podpiral maspok, zavračal ustaštvo
Zaslužek od plošče z zmagovalno skladbo splitskega festivala je prispeval h gradnji ceste Zagreb–Split. Tedanja hrvaška republiška oblast je za financiranje ceste oklicala samoprispevek, kar je bil eden od momentov tako imenovane hrvaške pomladi ali maspoka, zaradi česar je republiško vodstvo leta 1971 moralo odstopiti. Avtocesta je bila oklicana kot nacionalni projekt. Vendar med pevci glavna žrtev politične čistke ni bil Mišo Kovač, ampak Vice Vukov. Tega so leto prej zasačili, ko je na koncertu na otoku Brač javno izjavil »Bog in Hrvati«, nato je na Zagrebškem festivalu leta 1971 izvedel skladbo Tvoja zemlja, ki je bila sprejeta kot neuradna himna maspoka. Vukovu so leta 1972 prepovedali javno nastopati, in ko ga je Kovač kako leto zatem srečal na ulici in mu je kolega povedal za prepoved, ga je Kovač povabil na svoj večerni koncert in na njem izjavil, da je Vukov »največji tenor na našem prostoru«. Oba sta doživela ovacije. Obenem naj bi nekajkrat zavrnil petje Josipu Brozu - Titu.
S tovrstnimi potezami, kot na drugi strani s tisto, ko je leta 1985 ob nastopu za hrvaške izseljence v Calgaryju zahteval, da se s stene odstranita sliki Anteta Pavelića in kardinala Alojzija Stepinca, je Kovač krmilil med hrvaškim nacionalizmom in jugoslovanstvom. Nemalo katera protislovnost mu ni škodila, ampak prej koristila, ker so ga te delale običajnega. Če se je proti koncu Jugoslavije, ko je bil leta 1989 proglašen za osebnost Jugoslavije, zavzemal za njeno ohranitev, češ, »kaj mi bo HDZ, če bo moj sin mrtev«, se je po smrti šestnajstletnega sina Edija, ki je bil pripadnik Hrvaške vojske, leta 1992 politično približal HDZ.
Smrt sina in zadnja faza kariere
Smrti sina je preboleval dolgo, obenem mu je razpadlo življenje. Ločil se je tudi od druge soproge Anite Baturina, nekdanje miss teen Jugoslavije, ki jo je poročil leta 1973 in s katero je imel poleg sina tudi hčer Ivano, ki je v devetdesetih zapadla v odvisnost od trdih narkotikov. Hčer je poslal v komuno, kjer se je uspešno pozdravila, sam pa se je leta 1999 s pištolo ustrelil v srce, vendar je samomor preživel. Od tedaj naprej se je začela druga faza njegove kariere, čeprav je bil diskografsko manj uspešen in ni več nizal takšnih uspešnic, kot jih je do konca osemdesetih, je imel dovolj starih. Zaradi težav, ki so ga doletele v življenju, se je njegov status ljudskega tribuna še okrepil in njegovi koncerti so postali mitska druženja, znana po tem, da je večino refrenov prepuščal odpeti občinstvu, ki ga je spodbujal z značilnim gibom roke.
V časih, ko na Hrvaškem (vsaj javno) še niso predvajali in poslušali srbske in bosanske narodne glasbe, je bil Mišo Kovač prvak emocij, ponosa, moškosti, kljubovalnosti oziroma balkanskega fatalizma kot ventila za prenašanje težkih življenjskih izkušenj, če ne usode same. In kot je dejal Oliver Dragojević, njegov pokojni kolega in glavni rival, s katerim si nista bila posebno blizu: »Njegove skladbe zvenijo kot himne.«
