Od drz­ne stave do filmskega rekorda: zgodba, ki je svet obkrožila v 80 dneh

Če jutri sedete na letalo v Münchnu in od tam poletite v Tokio, kjer ujamete let v New York, tam pa se vkrcate na prvi razpoložljivi let proti Evropi, lahko svet obkrožite v pičlih dveh dneh. Razumskost tovrstnega podviga je seveda močno vprašljiva, a osupljiva hitrost, s katero lahko danes prepotujemo svet, kaže, kako zelo se je v poldrugem stoletju spremenil naš pogled na razdalje. Ko je znameniti francoski pisatelj Jules Verne (1828–1905) leta 1873 izdal roman V 80 dneh okoli sveta, je bila misel, da je planet mogoče obkrožiti v manj kot treh mesecih, izjemno vznemirljiva. To je bil čas, ko so železnice postopno povezovale vse večje dele sveta, parniki so krajšali potovanja med celinami, odprtje Sueškega prekopa leta 1869 pa je pomembno skrajšalo pot med Evropo in Azijo. Svet, ki je bil še nedolgo tega videti neobvladljivo velik, se je začel krčiti.

Zgodovina v filmu

Mojzes kot superheroj: preklemansko drag film, ki je režiserja skoraj stal življenja

Drzna stava

Jules Verne, ki se je močno navduševal nad znanostjo, tehnologijo in številkami, je nekega dne med posedanjem v pariški kavarni naletel na letak, ki je zainteresirano javnost vabil na prvo turistično potovanje okoli sveta. Pisatelj se ni odločil za potovanje, ga je pa letak spodbudil k snovanju romana. Prav te dni mineva 154 let, odkar je časopis Le Temps začel v delih objavljati njegovo nenavadno zgodbo o izjemno bistrem, a malce prismuknjenem Angležu, ki se je s svojim pomočnikom podal na pot okoli sveta. Mnogi bralci so z zanimanjem spremljali prigode dvojca, ki si je zadal v 80 dneh obkrožiti svet, pri čemer nekateri niso opazili, da gre za domišljijsko pripoved. Verne je namreč svoj najnovejši roman objavljal v delih, bralci pa so prispevke brali kot resnično reportažo s popotovanja okoli sveta, kar je vzbudilo številne razgrete debate. Bo ekscentričnemu Phileasu Foggu in avanturističnemu služabniku Jeanu Passepartoutu uspelo doseči zastavljeni cilj? Čeprav je šlo za izmišljeno zgodbo, so bralci množično spremljali njuna javljanja iz Egipta, Kalkute, Hongkonga, Jokohame, San Francisca in New Yorka ter zanju goreče navijali. Bolj površni bralci so celo stavili glede tega, ali jima bo uspelo.

Verne si je zgodbo zamislil takole: bogat in izjemno natančen Anglež Phileas Fogg se nekega večera v družbi zaplete v prepir. Povod je bil časopisni članek, v katerem je pisalo, da je z novim železniškim odsekom v Indiji po novem mogoče svet obkrožiti v 80 dneh. Fogg impulzivno stavi 20.000 funtov (ki bi bili danes vredni okoli tri milijone evrov), polovico vsega svojega premoženja, da mu bo to uspelo. Še istega večera s služabnikom Passepartoutom odrine na pot. Ta ju vodi skozi Evropo, Egipt, Indijo, jugovzhodno Azijo, Japonsko in ZDA, pri čemer nepredvideni zapleti nenehno kazijo njune načrte. V Indiji recimo spotoma rešita mlado žensko, ki ji je po smrti moža grozilo, da jo bodo skupaj z njim zažgali na grmadi. Vdova se jima pridruži na poti, ves čas pa jim je za petami tudi detektiv Fix, ki je prepričan, da je Fogg kriminalec, ki je oropal banko. Ko se druščina po številnih dogodivščinah vrne v London, vse kaže, da podviga niso zaključili pravočasno. Fogg misli, da je v London prispel dan prepozno in da je stavo izgubil, toda izkaže se, da so med potovanjem proti vzhodu pridobili en dan – zato so se v resnici vrnili pravočasno. Fogg tako stavo dobi, z mlado Indijko se zaročita, ostanek denarja, ki ga ni porabil med potjo, pa razdeli med Passepartouta in Fixa.

Dragulji Elizabeth Taylor

Roman, ki je po izidu zadnjega poglavja v časopisu izšel še kot knjiga, je bil pri bralcih zelo priljubljen, sčasoma pa so sledile tudi adaptacije v druge formate. Izšlo je več radijskih in gledaliških iger, z uveljavljanjem filma pa je zgodba pritegnila tudi filmske ustvarjalce. Po dveh nemih različicah v začetku 20. stoletja je v petdesetih letih roman pritegnil Mika Todda, broadwayskega producenta, ki sicer še nikoli prej ni ​produciral filma. Morda je bilo prav to ključno za uspeh filma V 80 dneh okoli sveta (Around the World in 80 Days​), saj se je projekta lotil izjemno ambiciozno, bržkone veliko bolj, kot če bi imel predhodne izkušnje s tega področja. Odločil se je ustvariti filmski spektakel, kakršnega še ni bilo, za katerega je bil pripravljen tvegati vse: vložil je lastna sredstva in po nekaterih virih zastavil celo ženine dragulje. Njegova soproga je bila legendarna Elizabeth Taylor, ki pa pri filmu ni sodelovala.

Producent Mike Todd je bil tretji od sedmih mož Elizabeth Taylor in edini, od katerega se slavna igralka ni ločila. Umrl je namreč v letalski nesreči, star komaj 48 let. / Foto: wikipedia

Glede igralske zasedbe je imel Todd zelo jasno vizijo. V vlogi glavnega junaka Phileasa Fogga je videl Davida Nivena in nikogar drugega. Kasneje je povedal, da če bi Niven vlogo zavrnil, filma enostavno ne bi posnel. Na srečo je bila naklonjenost obojestranska. Niven je namreč povedal, da je bil ponudbe tako vesel, da je Toddu dejal, da bi vlogo odigral tudi zastonj. Pozneje je še dodal, da je vesel, da so se vseeno dogovorili za plačilo, saj je bilo snemanje izredno naporno in tudi nevarno. To je bil čas, ko še ni bilo strogo določenih varnostnih standardov, kaskaderji pa še niso bili stalnica na prizoriščih snemanja. Igralci so se zato včasih znašli v resnično smrtno nevarnih situacijah, kot denimo Niven, ko je moral stati povsem blizu mimo drvečega vlaka.

Sinatra, Dietrichova in Guinnessov rekord

Toda Niven ni bil edina velika zvezda v filmu. Todd je imel še drznejšo zamisel: v manjše vloge se je odločil pripeljati čim več znanih obrazov. Tako imenovane cameo vloge so dandanes stalnica večjih produkcij in uveljavljen marketinški trik, toda v tistem času je bilo nezaslišano denimo od ​Franka Sinatre pričakovati, da bo za vsega nekaj minut pred kamero sprejel drobno stransko vlogo. Toda Toddu je poleg Sinatre uspelo privabiti še več kot 40 zvezdnikov, med drugimi Marlene Dietrich, Busterja Keatona in Petra Lorra. Nekateri med njimi so se v kadru pojavili zgolj za sekundo ali dve.

Če je bila zvezdniška zasedba impresivna, je nemara še bolj osupljivo število statistov. V filmu jih je nastopilo skoraj 69.000, s čimer se je produkcija uvrstila v Guinnessovo knjigo rekordov. Todd res ni bil človek, ki bi se šel polovičarstvo. Če je že najel toliko statistov in organiziral logistično izredno zapleteno snemanje v 13 državah, je zahteval, da so tudi kostumi prvovrstni. Za potrebe filma so po meri sešili več deset tisoč kostumov, s katerimi so nastopajoči poustvarili viktorijanski London, Indijo, Japonsko in garderobo preostalih dežel, skozi katere potujeta Fogg in Passepartout.

V 80 dneh okoli sveta je premiero doživel 17. oktobra 1956 in postal eden največjih filmskih spektaklov svojega časa. Na podelitvi oskarjev je prejel pet kipcev, tudi tistega za najboljši film. Tudi finančno se je odlično obnesel in kljub velikanskim stroškom sijajno zaslužil – v blagajne je prinesel kar sedemkratnik proračuna.