V svojem izredno bogatem opusu se je Milena Zupančič vživela v najrazličnejše ženske, saj je posnela okrog 25 celovečercev in nastopila v približno toliko televizijskih serijah. Večini se je najbolj vtisnila v srce kot nežna in očarljiva Meta v uspešnici Cvetje v jeseni (1973), ki ga je po povesti Ivana Tavčarja posnel Matjaž Klopčič. Za mnoge najlepši slovenski film, ki slavi idilično lepoto našega podeželja in življenje stran od mestnega hrupa, je tri leta pozneje dobil nekakšen antipod. Film Vdovstvo Karoline Žašler s Cvetjem v jeseni poleg mnogoterih razlik druži tudi nekaj podobnosti: zgodba obeh je postavljena na slovensko podeželje, glavni liki so večinoma preprosti vaščani, oba je režiral Matjaž Klopčič, v obeh je v središču ženska, ki ji je usoda namenila le malo ali nič sreče, in v obeh je glavno vlogo odigrala Milena Zupančič.
Tragična figura
Vdovstvo Karoline Žašler v nasprotju s Cvetjem v jeseni slovenskega podeželja ne slika kot s soncem obsijane pravljice, kjer dobri in pošteni ljudje živijo v stiku s prečudovito naravo. Namesto tega je prizorišče vas, kjer živijo pretežno primitivne, otopele ter medsebojnemu obtoževanju in popivanju vdane duše. Ena takšnih je Žašler (Polde Bibič), prileten možakar, ki po srcu sicer ni slab, a večino dni popiva. Ko nekega dne s sovaščani preganjajo lokalnega razbojnika, v gozdu naletijo na par, ki se v grmovju živahno predaja strastem. Gre za Žašlerjevo mlado ženo Karolino in sosedovega fanta Lojzeta. Izbruhne škandal, zaradi ženine nezvestobe pa Žašler postane tarča posmeha, s čimer se spoprime tako, da na veselici zakoraka v bližnjo reko in se utopi.
Za Karolino, ki si je najbolj od vsega želela ljubezni in človeškega stika, torej stvari, ki jih od moža ni dobivala, se s tem prave težave šele začnejo. Vaščani za Žašlerjev samomor krivijo njeno varanje, ne pa tega, da so se možakarju odkrito posmehovali. Zaradi statusa vdove si vsi moški domišljajo, da jim je Karolina na voljo, ženske pa jo zaradi njene sle prezirajo in sovražijo. K izboljšanju svojega ugleda tudi sama ne pripomore, saj se po moževi smrti precej hitro zaplete s poročenim Korlom (Anton Petje), čigar žena (Miranda Caharija) zaradi varanja pobesni. Reč se razplete tako, da Korl v navalu besa skuša požgati kmetijo, a mu to prepreči tast (Maks Furijan), ki ga po nesreči ubije. V očeh krajanov je vsega znova kriva Karolina, ki ima po njihovo zdaj na grbi že dva moška.
Vse bolj je izobčena in osamljena, kar se na kratko spremeni, ko se v kraju pojavi Tenor (Boris Cavazza). Njuna romanca ne traja dolgo, saj mu sčasoma začne bolj ugajati Korlova vdova. Karolina tako znova ostane sama in kot mnogi drugi v zgodovini slovenskega filma tudi ona svojo žalost začne utapljati v alkoholu. Povsem zapita se naposled odloči končati vse skupaj, in sicer tako, da sproži eksplozijo v skladišču raket proti toči. Nesreča jo spremlja še tudi po smrti, saj gre tudi na njenem pogrebu vse narobe.
Premlada in prelepa Milena
Karolina Žašler je lik, ki se je porodil v domišljiji Toneta Partljiča, ki je sredi šestdesetih živel v Sladkem Vrhu na severu Slovenskih goric. Učiteljski poklic mu je ob opazovanju lokalnega življenja kot pisatelju ponudil obilo navdiha za pisanje. Karolina Žašler je menda v resnici obstajala, seveda ne s tem imenom in ne s povsem enako usodo, a zgodba o ženski, ki se je (pre)mlada poročila s starejšim pijancem, od katerega ni imela nič, nato pa kot vdova hlepela po človeški toplini in ljubezni ter naposled tragično končala, je resnična. »Ker se me je njena življenjska zgodba dotaknila, sem napisal novelo – prav zato, da bi bilo vsem jasno, da je bila tragična oseba, ne pa lahka ženska, kakor so jo zvečine ocenjevali. Nekdo od filmarjev je prebral novelo in presodil, da bi po njej lahko nastal dober film. In napisal sem scenarij,« je Partljič pred dobrim desetletjem povedal Marjanu Horvatu v intervjuju za Mladino. Viba film je celovečerec nameravala posneti nekje blizu Ljubljane, kar bi bilo ceneje, a je Partljič vztrajal, da je za avtentičnost ključno, da film posnamejo v Sladkem Vrhu nedaleč od Šentilja.
Sprva so v Viba filmu nameravali režijo zaupati Janetu Kavčiču, a so si premislili in za projekt angažirali Matjaža Klopčiča. Ta se je pred tem kalil v Parizu v dobi novega vala, na Slovenskem pa se je že proslavil s Cvetjem v jeseni, pa tudi s filmi Na papirnatih avionih (1967), Sedmina (1969) in Strah (1974). Njuno sodelovanje s Partljičem sprva ni najbolje steklo. Klopčiču naj bi se zdela Partljičeva novela »preveč kmečka«, poleg tega je tudi menil, da preveč spominja na nekaj, kar bi lahko nastalo pod peresom Prežihovega Voranca ali Josipa Jurčiča. Scenarij so nato nekoliko priredili. Zatikalo pa se je tudi pri izbiri igralcev. Partljič je v glavni vlogi na vsak način želel Majdo Potokar, predvsem zato, ker je po starosti ustrezala literarni Žašlerci. Sprejemljiva opcija se mu je zdela tudi Štefka Drolc. Ko mu je Klopčič dejal, da po njegovo lahko to vlogo igra samo Milena Zupančič, se ni strinjal: »Ona je bila takrat stara okoli 30. Rekel sem mu, da je premlada in prelepa ter da so vanjo tako in tako že vsi zaljubljeni. Klopčič mi je odvrnil, da nič ne razumem in da lahko na puljskem filmskem festivalu s tem filmom dobimo zlato areno samo, če bo glavno vlogo igrala Milena.« Partljič je pozneje zlahka priznal, da ni imel prav, in se posul s pepelom: »Milena je znala prinesti v film tragiko ženske, ki so ji ptičice že odpele in rožice že odcvetele.«
Grožnje Partljiču
Vdovstvo Karoline Žašler so premierno predvajali novembra 1976, na redne sporede je film prišel v začetku leta 1977. Kot piše filmski poznavalec Zdenko Vrdlovec, je celovečerec v naših kinematografih dosegal celo boljšo gledanost kot ameriška uspešnica Taksist. Vdovstvo Karoline Žašler so uvrstili tudi na tekmovalni program berlinskega filmskega festivala, kjer so mu namenili posebno priznanje režije. Na 24. festivalu jugoslovanskega filma v Pulju je Klopčič prejel srebrno areno za režijo, Milena Zupančič pa zlato za igro.
Krajani Sladkega Vrha v nasprotju z gledalci po vsej Sloveniji s filmom niso bili zadovoljni. Menili so, da film meče slabo luč na kraj. »Ko sem prišel na premiero v vas, mi je eden od vaščanov zagrozil, da mi bo razbil gobec,« se spominja Partljič. Strasti so se odtlej pomirile, tako da so pred desetimi leti ob 40. obletnici filma v podjetju Paloma, ki je nekoč služilo kot filmska kulisa, pripravili niz dogodkov v počastitev tega kultnega dela.
