Vpliv velikanskih ledenih gor na absorpcijo ogljikovega dioksida v Južnem oceanu je močno odvisen od njihove preteklosti in ne zgolj od njihove velikosti, ugotavlja nova študija britanskega raziskovalnega inštituta British Antarctic Survey. Takšno odkritje predstavlja nov izziv za obstoječe podnebne modele, ki so doslej predvidevali, da pospešeno taljenje ledu enotno spodbuja rast fitoplanktona.
Raziskava, objavljena aprila letos v znanstveni reviji Communications Earth and Environment, je analizirala vpliv dveh največjih ledenih gor na svetu. Poimenovali so ju A23a in A76a. Čeprav obe izvirata iz Filchner-Ronnejeve ledene police in sta potovali po istem oceanskem toku, znanem kot aleja ledenikov, so njuni kemični vplivi na morsko okolje nasprotni.
Vplivi na ekosistem
Obe ledeni gori sta po površini več kot 12-krat večji od Mestne občine Ljubljana. A23a je prvotno merila več kot 3700 kvadratnih kilometrov, njena sestra A76a pa 3500 kvadratnih kilometrov. Skupaj sta vsebovali dovolj sladke vode, da bi lahko oskrbovali državo velikosti Slovenije več kot štiri stoletja.
Teorija o naravnem uravnavanju podnebja predvideva, da ledene gore ob taljenju sproščajo hranila, predvsem železo, ujeta v ledu. Ta hranila spodbujajo cvetenje fitoplanktona – mikroskopskih organizmov, ki s fotosintezo absorbirajo ogljikov dioksid iz atmosfere in ga ob odmrtju odnesejo na dno oceana.
Vendar so terenske meritve raziskovalnih ladij RRS Discovery in RRS Sir David Attenborough leta 2023 pokazale drugačno sliko. Medtem ko je ledena gora A76a v svoji okolici sprožila masovno cvetenje fitoplanktona in eksplozijo življenja, okoli večje A23a niso zabeležili nobenega merljivega učinka na biološko aktivnost oceana.
Mehanizem delovanja
Ključna razlika med masivnima kosoma ledu tiči v njuni preteklosti. A23a se je od ledene police odcepila že leta 1986, nato pa za skoraj tri desetletja obtičala v plitvinah Weddellovega morja. Med tem dolgim mirovanjem je zaradi taljenja izgubila približno četrtino svoje površine in s tem večino površinskih hranil. Ko se je leta 2020 končno sprostila, ni imela več zadostnih zalog naravnega gnojila, da bi vplivala na ocean.
Na drugi strani se je A76a odcepila maja 2021 in hitro odpotovala proti severu. Znanstveniki so ugotovili, da sproščanje njenih hranil ni bil edini dejavnik uspeha. Njeno hitro taljenje in oblika sta povzročila pojav dviganja globinskih voda. Taljenje baze ledene gore je potegnilo vodo vzdolž ledenih sten proti površju in s seboj prineslo z dušikom, fosforjem in železom bogate vode iz globin ter tako ustvarilo pravo tovarno za fitoplankton.
Odkritje bo vplivalo na napovedovanje podnebnih sprememb. Modeli, na katerih temeljijo strategije držav za doseganje zmanjšanja emisij, delno računajo na sposobnost Južnega oceana, da absorbira presežek ogljika.
Konec sage je blizu
Zaradi krhkosti antarktičnih ledenih polic znanstveniki v prihodnjih desetletjih pričakujejo povečano število ogromnih, nekakšnih mega ledenih gor. Nova dognanja kažejo, da zgolj štetje ledenih mas ne zadostuje več za oceno absorpcijske zmogljivosti oceana. Brez poznavanja preteklosti in kemičnega profila posamezne ledene gore, česar pa sateliti ne morejo natančno izmeriti, postaja vloga Južnega oceana kot ponora ogljika bistveno bolj nepredvidljiva.
Konec sage se medtem nezadržno bliža za goro A23a. Po podatkih iz konca aprila je zaradi toplejših tokov v bližini Južne Georgije, kjer je ponovno nasedla, izgubila že 99 odstotkov prvotne površine. Znanstveniki pričakujejo, da bo ta ledeni velikan do konca letošnjega leta popolnoma izginil z obličja Zemlje.
