Kose ledu iz Velike ledene jame v Paradani v Trnovskem gozdu so vse do konca prve svetovne vojne prodajali v Trst, z njim so hladili celo živila na ladjah na plovbi v Egipt. »Že naša generacija pa se bo soočila s tem, da ledu v ledenih jamah ne bo več. Naši vnuki ledenih jam v sredogorskem svetu bržkone ne bodo niti poznali,« je prepričan krasoslovec in jamar dr. Mitja Prelovšek z Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU. Led v jamah v zadnjih desetletjih izginja strašljivo hitro.
Ledene jame so naravne jame, v katerih led niti poleti ne izgine. »Običajno se deževnica, ki mezi skozi razpoke, nabira na ledeni ploskvi in zmrzuje. V manjši meri led nastaja tudi s predelavo snega, prinesenega s snežnimi plazovi,« našteva dr. Matej Blatnik, geograf in krasoslovec z omenjenega inštituta. V Sloveniji je več kot 220 kategoriziranih ledenih jam.
Najbolj znana ledenica pri nas je Velika ledena jama v Paradani. Domačini iz nje v preteklosti ledu niso odnašali samo za domačo uporabo, ampak so ga s težkimi vozovi vozili prodajat v Trst ali Gorico. Ugotovili so namreč, da se z ledom lahko lepo zasluži. Sekanje ledu se je v Paradani začelo sredi 19. stoletja in je cvetelo vse do prihoda hladilnikov. Led so uporabljali za hlajenje hrane, veliko so ga uporabljali gostilničarji, pivovarji pa tudi prevozniki za hlajenje tovora. Lažje dostopne jame so ponekod služile kot začasne hladilnice ali pa so iz ledu poleti pridobivali vodo, kjer ni bilo na voljo drugih izvirov. »Človek z intenzivnim sekanjem ledu za prodajo ni napravil neposredne škode ledenim jamam, saj se je to dogajalo v 'zdravem' obdobju jam, ko se je led v hladni polovici leta intenzivno odlagal,« pravi Blatnik.
Sodobne raziskave so se začele, ko je led že izginjal
Jamarsko raziskovanje ledenih jam se je začelo konec 19. stoletja. V Ledeno jamo na Stojni pri Kočevju se je že leta 1890 spustil in beležil podatke o ledu inženir in speleolog Viljem Putick. Strokovne opise ledu v Paradani najdemo v času prve svetovne vojne, ko sta slovenska jamarja Pavel Kunaver in Ivan Michler dobila nalogo, da na Trnovski planoti in v širšem zaledju soške fronte raziskujeta jame, ki bi jih lahko avstro-ogrska vojska pod poveljnikom Svetozarjem Borojevićem uporabila kot skrivališča ali zatočišča za ranjence.
»V 60. letih prejšnjega stoletja so začeli bolj redno spremljati temperaturo v ledenih jamah in njihovi okolici, a takrat razen termometrov skoraj niso imeli druge opreme. Sodobne raziskave ledenih jam so se razmahnile šele v 90. letih, ko so s sodobnejšimi metodami in merilnimi napravami ugotavljali, koliko ledu se odlaga in koliko ga izginja,« pove Mitja Prelovšek. Intenzivno raziskovanje ledenih jam se je torej razmahnilo, ko je led v jamah že začel pospešeno izginjati. Zdaj se v hladnih, spolzkih, podornih in tudi nevarno nestabilnih ledenih jamah mudi širok nabor raziskovalcev: jamarji, krasoslovci, biologi, geologi, geodeti, geofiziki, kemiki, geografi … »Vsi poskušamo še toliko bolj izkoristiti čas, ki nam je ostal, za intenzivne raziskave ledenih jam, saj že čez dve desetletji teh možnosti verjetno ne bomo imeli več,« pravi Matej Blatnik.
Led se tali še pozimi
Na Inštitutu za raziskovanje krasa ZRC SAZU z rednim 3D-skeniranjem treh jam (Velike ledene jame v Paradani, Snežne jame na planini Arto in Ledene jame na Stojni) pridobivajo zelo natančne podatke, kje in koliko ledu izginja. »Z meritvami temperature in gibanja zraka pa poskušamo razložiti, zakaj do teh sprememb prihaja, in oceniti, v kolikšnem času bo led v jamah tudi izginil,« delo opiše Blatnik.
In ugotovitve? »V zimskem času led skoraj ne prirašča več, nastaja ga zanemarljivo malo, tudi v zimski polovici leta se občasno pojavlja taljenje. Iz zime v zimo izmerimo manj trenutkov, ko se temperatura v jami spusti pod ledišče. Prav tako ni več dovolj snega in snežnih plazov, ki bi prispevali k nastanku ledu v ledenih jamah. Niti ene zime več ne beležimo, ko bi sneg in zamrznjena prenikla voda nadomestila količino ledu, ki se je v toplejših mesecih odtajala,« našteva Prelovšek. Dodatno razmere v ledenih jamah poslabšujejo spomladanska deževja. Dež je toplejši in začne uničevati led že spomladi.
V jami na Stojni vsako leto za pol metra tanjši led
Podobne skrbi imajo v večjem delu Evrope. »Tudi na območjih, kjer se pozimi v jamah ohladi pod ledišče, nov led težko nastaja, saj so zime čedalje bolj sušne in v jame doteka premalo vode, ki bi zmrzovala,« dodaja Blatnik. Že samo za stopinjo Celzija toplejše podnebje prinaša bistveno manj snega in precej več dežja ter s tem velik vpliv na ledene jame. »Marsikatere jame, denimo na Kunču v Kočevskem rogu, ne moremo več šteti med ledene jame, kot je opredeljena v katastru, saj se led ne uspe več ohraniti v poletnem času,« spomni Mitja Prelovšek. Takih jam bo v Sloveniji samo še več. Prelovšek ocenjuje, da bo v dveh do treh desetletjih glavnina ledu izginila iz vseh večjih slovenskih ledenih jam. Podatki, ki jih niza, ne puščajo dvoma. V ledeni jami na Stojni se ledena ploskev vsako leto zniža za pol metra, v zadnjih 70 letih se je tam stalil 30 metrov debel sloj ledu. Raziskave v Snežni jami na planini Arto so pokazale, da se je ledena masa že začela odmikati od kamnine, kar je povzročilo nastanek večjih odprtin. Tudi za Paradano so podatki nehvaležni. »Vsakič ko se v jami odpre kakšen nov rov, se skozenj dovede toplota iz podzemlja in to začne še bolj pospešeno taliti led,« ugotavlja Matej Blatnik.
»Raziskovalci imamo včasih slabo vest, ko napravimo 20 centimetrov globoko vrtino za nadaljnje analize ledu. A že naslednje leto te luknje ni več, ker se je tako debela plast ledu v tem času že stalila. V nekaterih tujih turističnih ledenih jamah poskušajo ohranjati jame hladnejše z zapiranjem vhodov in s tem prekinitvijo kroženja zraka v toplem delu leta, da bi s tem zavrli taljenje ledu. Izginjanje ledu tako malce upočasnijo, a na dolgi rok to ne pomaga, saj se segreva že celoten kamniti masiv, ki je v stiku s talečim se ledom,« pove Blatnik.
Zaradi izginjanja ledu v jamah izginja zelo specifičen habitat za živalstvo in druge organizme, prilagojene na življenje v bistveno hladnejših razmerah kot v bližnji okolici. »V ledu se, podobno kot v kapnikih, tudi ohranjajo sledovi preteklosti. Z metodo zgodovinske DNK lahko znanstveniki danes pridobijo podatke o življenju in genskih značilnostih organizmov tudi izpred več tisoč let. S taljenjem ledu organski material propada, s tem pa se izgubljajo tudi dragocene informacije o preteklosti,« poudarja Mitja Prelovšek.
