Fabio Pahor nas pričaka v devinskem portiču, pred restavracijo Alla dama bianca. Na Tržaškem je kar odmevalo, ko sta brata Fabio in Marko Pahor v začetku leta prevzela v upravljanje znano restavracijo s prenočišči tik ob morju. Pravzaprav logičen razvoj dogodkov, se strinja Pahor. »Tu dol ob morju sem se igral že kot otrok,« pokaže. Na hribu tik nad restavracijo je namreč dom družine Pahor.
Fabio Pahor prihaja iz zavedne zamejske podjetniške družine, v kateri je pet otrok. Oče Evgen je imel gradbeno podjetje, sinova Fabio in Marko sta se najprej usmerila v trgovino na debelo in drobno z orodjem za industrijske stroje. V Tržiču, kjer je ladjedelnica, je za njihovo podjetje Ferro Julia vedno dovolj dela. Danes skupina Pahor Group s 14 podjetji in 140 zaposlenimi obsega razvejano dejavnost. Trgovino z industrijskimi orodji sta brata iz Italije razširila v države nekdanje Jugoslavije in z lokalnimi partnerji ustanovila podjetja v Bosni, Severni Makedoniji in na Kosovu.
S čim vse se ukvarjajo!
Družina se ukvarja tudi z nepremičninami, vinarstvom in kmetijstvom ter z gostinstvom in hotelirstvom. Poleg restavracije v Devinu spada pod njeno okrilje gostilna s hotelom v Sesljanu. Kupili so tudi dolgo zaprt hotel Agip s 100 sobami ob avtocesti v Devinu, ki pa še čaka na temeljito prenovo. Pahor v naložbi vidi potencial, saj turizem na Tržaškem v zadnjih letih dosega strmo rast, povpraševanje po nočitvah prav tako. »Turiste moramo pri nas zadržati več dni, zato jim moramo ponuditi dovolj zanimivih turističnih produktov. Bo pa treba tudi v turizmu bolj sodelovati tudi čezmejno. Čas je, da končno izbrišemo to mejo, ki jo še vedno imamo v glavah, in začnemo gledati na čezmejno območje kot na celoto,« poudarja.
Pahorjevi so pred leti oživili veliko zapuščeno posestvo na Kohišču nad Devinom, ki je bilo nekoč v lasti devinskega princa iz plemiške družine Thurn und Taxis, zdaj pa je tam kraška kmetija, ob kateri se pasejo živina in osli, tam pridelujejo vino in med. Vsako leto v maju družina skupaj s številnimi prostovoljci pripravi enogastronomski zgodovinski pohod od Devina do Kohišča, ki privabi pohodnike od blizu in daleč. »Želimo, da bi ljudje odkrili naše lepe kraje, hkrati pa se jim predstavijo domača društva, turistične kmetije in drugi lokalni ponudniki,« poudarja Pahor. Tod potekata Pot miru od Alp do Jadrana in Čezmejni muzej na prostem Grmada z ostanki iz prve svetovne vojne.
Malokdo pa ve, da je družina Pahor lastniško in upravljalsko vpeta tudi v znamenito zgodovinsko posestvo Blasig v Ronkah z vilo, parkom in eno najstarejših vinskih kleti na tem območju. Tam je živel prvi podesta Ronk Alessandro Blasig. V Italiji je vila znana tudi zato, ker je v njej 11. septembra 1919 prespal Gabriele D'Annunizio, pesnik fašizma in skrajni nacionalist, preden je šel s svojimi legionarji na osvajalski pohod na Reko in je bil odgovoren za zatiranje Slovencev in Hrvatov na zasedenih območjih. Najbrž se obrača v grobu, zdaj ko njegovo priljubljeno postojanko upravljajo slovenske roke.
Zanimalo nas je, ali imata brata Pahor na Balkanu bolj na široko odprta vrata, ker sta Slovenca. »O tem sem veliko razmišljal. Včasih je za nas zamejce žalostno spoznanje, da niti v Sloveniji marsikdo ne ve, da v Trstu živimo Slovenci. Kaj šele v državah nekdanje Jugoslavije, kjer smo na začetku pojasnjevali, da je naše podjetje sicer iz Italije, a smo Slovenci. Vedno pa smo bili na Balkanu dobro sprejeti,« pravi.
Zdravo podjetniško jedro
Fabio Pahor je predsednik Slovenskega deželnega gospodarskega združenja (SDGZ), ki je nepogrešljiv povezovalni člen med slovenskimi podjetji, ki želijo vstopiti na italijanski trg, in italijanskimi, ki želijo vstopiti na slovenskega. Združenje s svojim specializiranim podjetjem pomaga pri odpiranju podjetja, prebijanju skozi zakonodajo, birokracijo in vodenje računovodstva. Kot pravi Pahor, SDGZ vselej uživa podporo tudi v slovenski vladi in institucijah.
Združenje letos praznuje 80. obletnico ustanovitve. »Zanimivo je, da so Slovenci takoj po drugi svetovni vojni ustanovili tudi svoje gospodarsko deželno združenje. Očitno je bila zelo močna želja, da se slovenska skupnost tudi gospodarsko znova postavi na noge, potem ko je fašistična oblast dobesedno izbrisala vse, kar je bilo slovenskega: šole, kulturo in gospodarstvo,« razmišlja Pahor. Zamejsko gospodarstvo je tudi v zadnjih desetletjih doživljalo vzpone in padce. »Danes smo spet lahko zadovoljni. Zdravo jedro je ostalo, razvoj je v rokah malih in srednje velikih družinskih podjetij,« pravi.
Slovenska moč je v močnem gospodarstvu
Družina Pahor je zelo aktivna v slovenskih športnih in kulturnih društvih, tudi žena Vlasta in tri hčere. Fabio Pahor se ponosno pohvali, da že vrsto let prepeva v slovenskem pevskem zboru Fantje izpod Grmade, ki so nedavno na Devinskem gradu slovesno praznovali 60 let delovanja. »Časa je malo, a je naša dolžnost gojiti slovensko tradicijo. Slovenska skupnost se bo ohranila le, če bo negovala svoj jezik, kulturo in šolstvo. Naše krovne organizacije v to vlagajo veliko truda, vendar ne smemo pozabiti niti na četrti steber – gospodarstvo. Skupnost brez močnega gospodarstva ne more biti zares uspešna. V današnjem, precej čudnem svetu je tako, da te drugi bolj spoštujejo, če si gospodarsko močan. Biti Slovenec in hkrati gospodarsko uspešen je v zamejstvu naša največja prednost. Tudi politični nasprotniki so tako manj glasni,« ugotavlja podjetnik.
Gospodarska moč pomeni tudi lastništvo v prostoru, je prepričan Fabio Pahor. »Podjetniki seveda najprej skrbimo, da podjetja uspešno poslujejo in ustvarjajo dobiček, vendar je nam obenem zelo pomembno, da smo na tem našem teritoriju tudi lastniško prisotni. Tudi v SDGZ si prizadevam krepiti to miselnost: bodimo pridni in ponosni podjetniki, saj bomo le tako lahko nekaj ustvarili in ohranili za zanamce,« poudarja.
Podjetniško miselnost je treba začeti privzgajati novim generacijam, dodaja. »Mladina ima danes drugačen občutek pripadnosti, kot smo ga imeli mi in naši starši. To ne pomeni, da ga nimajo, ampak da ga doživljajo drugače. Mladi so danes bolj globalno usmerjeni, odhajajo v tujino po novo znanje, naša naloga pa je, da ustvarimo pogoje, s katerimi jih bomo privabili nazaj. Ko se vrnejo, prinesejo dragocene izkušnje, kar je za našo skupnost samo dobro. Slovenci v zamejstvu se ne smemo zapirati v nekakšen indijanski rezervat,« razmišlja sogovornik.
