Na ta junijski dan leta 1946 se je v Beogradu začel eden najbolj kontroverznih političnih procesov v povojni Jugoslaviji. Na zatožno klop je sedel general Dragoljub Draža Mihailović, znan tudi kot striček Draža oziroma čiča Draža, voditelj četniškega gibanja in nekdanji minister kraljeve jugoslovanske vlade v izgnanstvu. Po nemški okupaciji leta 1941 je organiziral odporniško Jugoslovansko vojsko v domovini, bolj znano pod imenom četniki, ki pa se je kmalu znašla v krvavem spopadu s partizani Josipa Broza - Tita. Del četniških enot je med vojno sodeloval tudi z okupacijskimi in kolaboracionističnimi oblastmi.
Po koncu vojne se je Mihailović skoraj leto dni skrival, marca 1946 pa ga je ujela jugoslovanska tajna služba OZNA. Skupaj s še triindvajsetimi obtoženci je bil postavljen pred sodišče, in sicer zaradi veleizdaje, sodelovanja z okupatorjem, vojnih zločinov in odgovornosti za nasilje nad civilnim prebivalstvom. Proces je vzbudil tudi veliko mednarodno pozornost; spremljalo ga je več kot šestdeset novinarjev iz tujine, izseke z obravnav pa so prenašali celo po radiu.
Sojenje po hitrem postopku
Že tedaj so se razširile govorice, da je šlo za nepošten sodni proces. Oblasti so Mihailoviću očitale vojne zločine, njegovi zagovorniki pa so opozarjali, da je sojenje politično motivirano. Večina zgodovinarjev se danes strinja, da so mnoge četniške enote sodelovale z okupatorji in zagrešile tudi hude zločine, še vedno pa so nejasna dejstva okrog Mihailovićeve osebne odgovornosti. Dober mesec po začetku sojenja, 15. julija 1946, so ga spoznali za krivega in ga obsodili na smrt. Dva dneva pozneje je bil skupaj z več sodelavci ustreljen v Beogradu.
Čustva o tem primeru so se nepričakovano razplamtela spet leta 2015, ko je višje sodišče v Beogradu razveljavilo sodbo iz leta 1946. Sodišče ni presojalo, ali je bil Mihailović dejansko kriv ali nedolžen, temveč je ugotovilo, da takratni postopek ni izpolnjeval temeljnih načel poštenega sojenja. Odločitev je nato sprožila burne razprave in ponovno odprla stara nesoglasja o vlogi Draže Mihailovića v drugi svetovni vojni.
Nesoglasja s Titom
Ko je aprila 1941 razpadla kraljevina Jugoslavija, se je Mihailović umaknil v hribe Ravne gore v zahodni Srbiji in se kot eden redkih visokih častnikov srbske vojske ni predal. Okrog sebe je začel zbirati razkropljene častnike, vojake in privržence, iz katerih je potem sestavil gverilsko četniško formacijo.
V prvih mesecih okupacije so se četniki in Titovi partizani znašli na isti strani fronte. Obe gibanji sta napadali nemške postojanke in skušali spodbuditi upor proti okupatorju. Vendar si Mihailović in Tito pravzaprav nikoli nista zaupala, razhajala sta se tudi ideološko. Mihailović je bil zvest kralju Petru II. v izgnanstvu in je videl prihodnost države v obnovi predvojne monarhije, medtem ko je bil Tito komunistični revolucionar, ki ni nameraval le poraziti okupatorja, temveč vzpostaviti novo socialistično družbo in Jugoslavijo.
Razhajala sta se tudi v vojaški strategiji. Tito je zagovarjal neprekinjen oborožen upor, Mihailović pa je to ocenjeval za samomorilsko. Bližja mu je bila taktika čakanja na prihod zahodnih zaveznikov. Njuna nesoglasja so sčasoma zanetila spopade tudi med njunima četama, in začetno zavezništvo je preraslo v državljansko vojno. Če so imeli Nemci do 5. decembra 1941 le 203 padle in 378 ranjenih vojakov, je med uporniki padlo 3562 borcev, poleg tega pa je umrlo še 11.522 civilnih prebivalcev.
Toda med vojno se je tehtnica vse bolj nagibala na Titovo stran. Ko so Britanci in drugi zavezniki ugotovili, da glavno breme upora vendarle nosijo partizani, so se na konferenci v Teheranu odločili, da podprejo Tita. Ta dogodek je precej oslabil položaj četniškega gibanja. V zadnjih letih vojne je Mihailović vse bolj stavil na protikomunistično zavezništvo. Njegove povezave s srbskimi kolaboracionističnimi strukturami, zlasti z vlado generala Milana Nedića in privrženci Dimitrija Ljotića, so postajale vse tesnejše. Mihailović je te poteze zagovarjal kot taktično nujne v boju proti komunistom.
Odzivi na usmrtitev
General je vidno uničen od hudega mučenja med zasliševanji večino obtožb pred sodiščem priznal. Kljub številnim prošnjam za pomilostitev so ga po hitrem postopku ustrelili. Med znanimi svetovnimi osebnostmi, ki so prosile za pomilostitev, je bil tudi francoski general Charles de Gaulle. Tudi tej prošnji Tito ni ugodil in de Gaulle mu tega nikoli ni odpustil.
Obsodba generala Mihailovića je odjeknila v skoraj vseh svetovnih časopisih. Atenski Akropolis se je postavil na Mihailovićevo stran in dvomil o verodostojnosti komunističnega sodstva. Carigrajska Republika pa je še istega dne komentirala razsodbo beograjskega sodišča, da je šlo za dve jugoslovanski stranki in dve ideologiji: kdor koli bi zmagal, bi bil eden heroj in drugi poraženec. Posmrtno je Mihailović prejel celo legijo za zasluge ZDA, ki mu jo je leta 1948 podelil takratni ameriški predsednik Harry S. Truman, in sicer ker je leta 1944 rešil petsto ameriških pilotov med obsežno tajno reševalno akcijo izza sovražnikovih bojnih črt. Akcija se je v zgodovino zapisala kot Operacija Halyard.
Zgodovinarji in državne komisije v Srbiji so v zadnjih desetletjih preiskali več možnih lokacij Mihailovićeve usmrtitve, vendar njegovih posmrtnih ostankov niso našli. Najpogosteje se omenja območje Ade Ciganlije v Beogradu, obstajajo pa tudi druge teorije o lokacijah, med drugim Lisičji Potok, območje Belega dvora, Dedinje. Nekaj let po Mihailovićevi smrti je Tito na nekem sprejemu opazil, da si njegova soproga Jovanka Broz in minister za zunanje zadeve Miloš Minić nekaj šepetata. Ko je pozneje Tito vprašal ministra, o čem sta govorila, mu je ta odgovoril, da je vprašala nekaj, česar ne bi smela. Vprašala je, kje je pokopan Draža.
