Demografska zima, ki vse močneje stiska evropske države, kaže pri naših južnih sosedih še posebej ostre zobe. Podatki, ki so te dni zaokrožili v hrvaški javnosti in o katerih obširno poroča hrvaški časnik Večernji list, slikajo izjemno temačno sliko prihodnosti tamkajšnjega šolskega sistema in celotne družbe. Številke so neizprosne: hrvaške osnovne in srednje šole so v zadnjih trinajstih letih ostale brez skoraj 64.000 učencev. Če to številko preslikamo v vsakodnevno šolsko realnost, to v praksi pomeni, da je v državi dobesedno »izginilo« okoli 3760 povprečno velikih šolskih razredov.
Mesta duhov na vzhodu države
Statistične številke niso enakomerno porazdeljene po celotnem državnem ozemlju. Medtem ko velika mesta, kot sta Zagreb in Split, ter nekatera uspešnejša obalna središča uspešno blažijo demografski upad na račun notranjih migracij, se vzhod države sooča s pravim eksodusom. Najbolj kritična situacija je po poročanju medijev v Slavoniji, natančneje v vukovarsko-sremski županiji. Nekoč kmetijsko in gospodarsko močna ter razvita regija danes beleži največji upad šolajočih se otrok. V številnih tamkajšnjih vaseh in manjših mestih so šolska igrišča obnemela, nekatere podružnične šole pa so zaradi pomanjkanja vpisa morale celo trajno zapreti svoja vrata. Mladi starši se ne odločajo za večje družine, številni pa so svojo prihodnost raje poiskali zunaj meja domovine.
Davek odprtih meja in iskanja boljšega življenja
Leto 2013, ki ga zajema začetek te negativne statistike, ni naključno izbrano. To je bilo leto, ko je Hrvaška uradno postala polnopravna članica Evropske unije in ko so se hrvaškim državljanom postopoma na stežaj odprla vrata enotnega evropskega trga dela. Čeprav je to prineslo številne gospodarske priložnosti, je država na dolgi rok plačala izjemno visok demografski davek. Nemčija, Irska, Avstrija in skandinavske države so postale obljubljene dežele za na tisoče mladih hrvaških družin, ki so se v iskanju dostojnejše plače, rešitve stanovanjskega problema in stabilnejšega okolja trajno izselile. S seboj so seveda odpeljale tudi svoje otroke, ki zdaj polnijo tuje, namesto domačih šolskih klopi, kar je ustvarilo demografsko luknjo, ki je ne bo mogoče zlahka zapolniti.
»Ne gre le za šole, gre za obstoj družbe«
Da ne gre zgolj za trenutno statistično nihanje, temveč za dolgoročen in nevaren strukturni problem, nenehno opozarjajo tudi hrvaški demografi in sociologi. V obširni analizi, ki jo je objavil Večernji list, je jasno izražena skrb, da se s tem trendom ne praznijo le šole, ampak nepovratno izginja celotna prihodnja delovna sila in intelektualni potencial države. Demografski strokovnjaki ob teh alarmantnih številkah opozarjajo na nujnost takojšnjega in agresivnega ukrepanja državne politike na področju družinske ter stanovanjske politike.
»Izguba 64.000 učencev ni zgolj udarec za šolski sistem, temveč gre za uničujoč scenarij za našo demografsko in ekonomsko prihodnost. Izgubljamo celotno generacijo mladih, ki bi morala v prihodnjih desetletjih prevzeti nosilno vlogo v našem gospodarstvu in vzdrževati pokojninski sistem. Brez korenitih in takojšnjih ukrepov za zadrževanje mladih družin se bomo na določenih območjih kmalu soočili s funkcionalnim zlomom lokalnih skupnosti,« je ob objavi the dramatičnih in skrb vzbujajočih podatkov poudarila stroka.
Gospodarske in socialne posledice bodo dolgotrajne
Upad števila šolarjev potegne za seboj celotno verigo negativnih posledic, ki vplivajo na številne družbene podsisteme. Na prvem mestu so tu seveda učitelji in pedagoški delavci, ki se vse pogosteje soočajo z negotovostjo glede svojih delovnih mest, saj manjše število oddelkov logično pomeni tudi manjšo potrebo po učiteljskem kadru. Na makroekonomski ravni pa Hrvaška že danes občuti drastično pomanjkanje delovne sile v gostinstvu, gradbeništvu in industriji, kar država poskuša na hitro reševati z množičnim in pospešenim uvozom tujih delavcev, predvsem iz azijskih držav. Vendar pa tuja delovna sila ne more v celoti nadomestiti dolgoročnega manjka celotne generacije lastnih državljanov.
Primer Hrvaške je izjemno ostro in boleče opozorilo celotni regiji, da so demografski trendi izjemno neizprosni. Prazne šolske klopi so namreč le najbolj viden simptom veliko globlje družbene in ekonomske krize, ki pa zahteva premišljeno, nadstrankarsko in dolgoročno državno strategijo, če želimo preprečiti, da bi obsežni deli države postali zgolj območja ostarelih in praznih domov.
