»Včeraj sem si dopisovala s fantom in mu poslala svojo golo fotko, kar zdaj obžalujem in tega ne bi več ponovila. On je naredil posnetek zaslona in ga poslal mojemu sošolcu. Ta mi je začel groziti, da bo fotografija prišla v javnost in da bo zanjo izvedela vsa šola. Fotografijo je kasneje dejansko tudi objavil na instagramu. Zelo me je strah, da se bo zaradi tega vsa šola obrnila proti meni. Počutim se tako slabo, da razmišljam tudi o tem, da bi si kaj naredila. Kaj naj storim?«
To ni scenarij iz najstniškega filma, temveč srhljivo resničen in obupan klic na pomoč, s katerim so se soočili svetovalci na TOM telefonu. Pametne naprave so za številne mladostnike danes digitalni podaljšek vsakdana, so prostor komunikacije, sklepanja prijateljstev, prvih zaljubljenosti, spogledovanja ter raziskovanja intimnosti in spolnosti. S tem pa se mladi neizogibno srečujejo s tako imenovanim sekstanjem, ki zajema izdelavo, izmenjavo in pošiljanje fotografij, videoposnetkov ali besedil s seksualno vsebino. Ko se intimni posnetek začne širiti brez njihove privolitve, se lahko mladostniki znajdejo v hudi čustveni stiski, postanejo tarče medvrstniškega nasilja ali izsiljevanja z intimnimi posnetki, posledice pa čutijo v odnosih in pri svojem ugledu.
»Mnogi takrat ne vedo, na koga se obrniti, komu zaupati in kaj lahko naredijo, da bi širjenje ustavili,« opozarjajo pri programu TOM telefon (Zveza prijateljev mladine Slovenije), kjer so prav s tem namenom septembra zagnali preventivno kampanjo z naslovom Sekstanje. Kot pojasnjuje Lina Kovač, strokovna sodelavka ZPMS in vodja projekta Center za varnejši internet pri programu TOM, so kampanjo pripravili prav zato, ker mladi o teh izkušnjah z odraslimi redkeje spregovorijo. V ta namen so za šole pripravili brezplačna gradiva, vključno z navodili in prosojnicami za izvedbo 90-minutne učne ure »Intimnost na spletu«.
Da so takšne kampanje in preventivni programi še kako nujni, potrjujejo tudi statistike iz prve bojne linije. Mojca Sečki, strokovna delavka ZPMS pri programu TOM telefon, razkriva, da so samo v obdobju od septembra 2025 do avgusta 2026 zabeležili kar 1273 kontaktov na temo varne rabe interneta. »Otroci in mladostniki nam pripovedujejo o žaljivih sporočilih, zasmehovanju v skupinskih klepetih, širjenju govoric, nedovoljenem fotografiranju, snemanju ali deljenju vsebin, spletnem spolnem napeljevanju otrok, ustvarjanju lažnih profilov ter izsiljevanju z intimnimi posnetki,« našteva Sečkijeva. Opozarja, da se v nekaterih primerih spletno nasilje prepleta s hudimi duševnimi stiskami, vključno s samopoškodovanjem in samomorilnimi mislimi. Zanje je spletno nasilje še posebno obremenjujoče, ker se ne konča z odhodom iz šole, temveč se nadaljuje doma, ponoči in med konci tedna. »Mladostnik nikjer nima 'varnega prostora', kamor se lahko zateče,« pojasnjuje.
Tragedija, ki je prebudila Evropo
Kaj se zgodi, ko se mlada oseba znajde v takšnem brezizhodnem položaju in molči, na najbolj tragičen način dokazuje nedavna zgodba 14-letne belgijske deklice Olée. Njena mati Laura Baumans jo je opisala kot izredno prizadevno, odločno, nežno in velikodušno dekle, ki je z navdušenjem treniralo tekvondo in oboževalo ples. Vendar si je Oléa 16. avgusta vzela življenje.
Najbolj pretresljivo za njeno družino in belgijsko javnost je bilo dejstvo, da deklica navzven ni kazala nobenih, prav nobenih znakov stiske ali depresije. Mati je medijem v solzah zaupala, da sta le pol ure pred tragedijo še sedeli skupaj v dnevni sobi in se iskreno smejali. Ker Oléa za seboj ni pustila nobenega poslovilnega pisma, je družina ostala z nešteto neodgovorjenimi vprašanji. Šele ko so digitalni forenziki in družina pregledali njene digitalne sledi na telefonu, so odkrili grozljivo resnico: Oléa je bila žrtev sistematičnega in izjemno hudega spletnega nadlegovanja (angleško cyberbullying), o katerem pa doma iz strahu ali hude stiske ni spregovorila.
Predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen je v nedavnem nagovoru omenila prav Oléo in napovedala nov, oster akt EU za otroke. »Čas je, da Evropa ukrepa,« je dejala in citirala besede dekličine matere, da bi bila hči še danes živa, če ne bi bilo teh vseprisotnih omrežij. »Dovolj je dovolj,« je bila odločna von der Leynova.
Njen predlog predvideva radikalne reze: mlajši od 13 let sploh ne bodo imeli dostopa do družbenih omrežij. Tistim od 13. do dopolnjenega 15. leta starosti bodo lahko račun odprli starši, ga nadzorovali, mladostniki pa bodo imeli na voljo zgolj omejeno število funkcij, pri čemer bo dostop tudi časovno omejen. Spletne platforme bodo morale ob tem prevzeti odgovornost in za uporabnike, stare od 15 do 18 let, dokazati in zagotoviti varno zasnovo delovanja. Kot je poudarila predsednica evropske komisije, pri tem ne gre le za dostop mladoletnikov do omrežij, ampak za to, kdaj in kako družbena omrežja dostopajo do njih.
Slovensko ministrstvo za izobraževanje, znanost in mladino pa želi iti pri teh omejitvah še korak dlje in prvo starostno mejo za uporabo družbenih omrežij v Sloveniji postaviti pri 15 letih in ne šele pri 13 letih.
Bodo prepovedi pomagale?
Medtem ko politika snuje prepovedi in visoke starostne meje, stroka svari pred prevelikim optimizmom in nevarnostjo »lažnega občutka varnosti«. Pri ZPMS sicer pozdravljajo prizadevanja za zaščito otrok in se strinjajo, da starostne omejitve lahko prispevajo k dolgoročnemu spreminjanju družbenih norm. Vendar pa Mojca Sečki izpostavlja veliko past takšne zakonodaje: »Dvig starostne meje sam po sebi ne more rešiti problema spletnega nasilja in drugih tveganj na spletu. Ustvari lahko celo lažen občutek varnosti, saj lahko otroci in mladostniki omejitve zaobidejo ali svoje spletne aktivnosti preusmerijo na druge platforme in v zasebne komunikacijske kanale.«
Kar pa strokovnjake še bolj skrbi, je vidik kršenja pravil. Če bo uporaba omrežij z zakonom prepovedana, bo otroke še bolj strah priznati, da so tam postali žrtve zlorabe. »Ob tem obstaja tveganje, da bodo zaradi kršenja prepovedi še težje poiskali pomoč, ko se znajdejo v stiski,« jasno svari sogovornica.
Zakaj pa otroci, tako kot tragično preminula Oléa, o spletnih zlorabah sploh tako težko spregovorijo z lastnimi starši? Po besedah Mojce Sečki njihovo molčanje ne pomeni nujno, da staršem ne zaupajo ali da imajo z njimi slab odnos. Pogosto otroci sploh ne prepoznajo nasilja ali za dogajanje krivijo sebe – še posebno če so sprva sami poslali intimno fotografijo ali vstopili v spletni odnos, nakar zmotno mislijo, da so odgovorni tudi za to, da je druga oseba sliko razširila brez njihovega soglasja. Občutki sramu in krivde so ohramljajoči. Ob tem pa se strahovito bojijo odziva staršev: skrbi jih, da jim ne bodo verjeli, da bodo jezni, razočarani ali pa da jih bodo doletele hude sankcije, kot sta odvzem telefona in popolna prepoved stikov s prijatelji prek spleta. Ker si ne želijo dodatnih kazni in ne želijo staršem povzročati dodatnih skrbi, se raje zatečejo v anonimnost in zaupnost, ki jo ponujajo svetovalci TOM telefona, saj jih ti ne obsojajo in nimajo z njimi osebnega odnosa.
Zato strokovnjaki na prvo mesto postavljajo odnose doma. Starostne meje ne smejo zmanjšati odgovornosti digitalnih platform, a ključno vlogo nosijo prav odrasli. Zaupanje se namreč ne zgradi takrat, ko otrok pride po pomoč ob hudi stiski, ampak se mora graditi skozi vsakodnevne pogovore takrat, ko je še vse v redu. Odrasli se morajo iskreno zanimati za otrokovo spletno življenje in to ne na način, da se vsak pogovor konča z opozarjanjem na nevarnosti in grožnjami.
»Ko otrok pove, da je doživel spletno nasilje, naj ga starši najprej mirno poslušajo,« svetuje Sečkijeva. Najhujše, kar lahko starš stori, je, da se odzove burno in svoj odziv usmeri v otroka. »Vprašanja, kot so: zakaj si to storil, zakaj si mu poslala fotografijo ali zakaj mi nisi povedal prej, lahko okrepijo otrokove občutke sramu in krivde,« pojasnjuje. Veliko bolj pomirjujoče in podporno bo, če starš globoko vdihne in reče preprosto: »Hvala, da si mi povedal. Žal mi je, da se ti to dogaja. Zdaj bova skupaj pogledala, kaj lahko narediva.« Ne moremo namreč vedno preprečiti, da bi otroci doživeli spletno nasilje, lahko pa – še preden se zgodi najhujše – zgradimo varen odnos, v katerem bodo vedeli, da nas lahko prosijo za pomoč tudi takrat, ko naredijo nekaj narobe in morda prekršijo naša pravila.
