Piše se leto 2026 in prepričanje, da so verige, suženjstvo in izkoriščanje človeka po človeku zgolj mračni opomini iz zgodovinskih učbenikov, je ne le naivno, temveč izjemno nevarno. Trgovina z ljudmi je danes prefinjen, večmilijardni posel, ki se odvija v naši neposredni bližini. Ne dogaja se zgolj na obrobjih revnih afriških in azijskih držav, temveč v industrijskih conah, kmetijskih obratih in celo v domovih »uglednih« državljanov sredi Balkana in srednje Evrope. Današnji 18. oktober, evropski dan boja proti trgovini z ljudmi, bi moral biti opomnik za politike kot tudi klic k budnosti za celotno družbo.
Ko govorimo o trgovini z ljudmi, mnogi najprej pomislijo na spolno izkoriščanje. A v zadnjih letih strmo narašča delež žrtev, ki so zasužnjene za namene prisilnega dela. Ta tiha epidemija izkoriščanja tujih delavcev v naši regiji vse pogosteje dobiva naravnost srhljive podobe.
Zagreb: Indijec, umirajoči pasji ujetnik in podjetnik
Eden najbolj bizarnih in šokantnih primerov, ki trenutno pretresa hrvaško javnost in sosednje države, je zgodba iz Zagreba. Zgodba, ki razkriva skrajno raven razčlovečenja in popolne apatije do trpljenja sočloveka in živali. V središču škandala se je znašel zagrebški podjetnik – po navedbah nekaterih medijev celo nekdanji pevec – ki naj bi presegel vse meje človečnosti.
Tuji delavec iz Indije, ki je na Hrvaško prišel v upanju na boljši zaslužek in dostojno življenje, je postal ujetnik v hiši svojega delodajalca. Ne samo da so mu bile kršene osnovne delavske in človekove pravice, brutalnost je dosegla vrhunec, ko naj bi ga podjetnik zaklenil v sobo. A to še ni bilo vse. Kot da bi šlo za sadistično psihološko torturo, je bil nesrečni Indijec v sobi zaprt skupaj s hudo bolnim, umirajočim psom. Delavec je bil tako brez izhoda prisiljen prenašati lastno ujetništvo ob agoniji živali v zaprtem, nehigieničnem prostoru.
Ta primer je dvignil ogromno prahu, saj nazorno prikazuje, kako nekateri delodajalci tuje delavce – še posebej tiste iz oddaljenih azijskih držav, ki ne poznajo jezika in nimajo socialne mreže – obravnavajo kot osebno lastnino ali celo predmete za izživljanje. Tujci postanejo sužnji modernega časa, katerih preživetje in osebna svoboda sta odvisna od muhavosti lokalnih »podjetnikov«.
Lendava: 25 dni brez sonca v tovarni dima
Če se zdi primer iz Zagreba kot izprijen eksces posameznika, je zgodba, ki so jo pred dnevi odkrili v Sloveniji, dokaz izjemno organiziranega, sistemskega zlorabljanja ljudi. V poslovni coni Trimlini pri Lendavi, le streljaj od madžarske in hrvaške meje, se je odvijala srhljivka v režiji organiziranega kriminala. Finančna uprava RS (Furs) je tam 13. oktobra odkrila doslej največjo ilegalno tovarno ponarejenih cigaret v zgodovini samostojne Slovenije. A tisto, kar je javnost najbolj pretreslo, niso bile tone zaseženega tobaka in 30 milijonov evrov vredno ponarejeno blago, temveč nečloveški pogoji, v katerih so delali ljudje.
V popolnoma izolirani in opremljeni industrijski hali, katere okna so bila zastrta do te mere, da vanjo ni prodrl niti žarek naravne svetlobe, je bilo zaprtih okoli 20 tujih delavcev. Domnevno naj bi šlo za državljane Paragvaja. Ti ljudje so bili v hali fizično zaprti vsaj 25 dni, ne da bi v tem času sploh videli dnevno svetlobo ali stopili na svež zrak. V zasmrajenih prostorih so delali, spali in jedli – hrano so jim dostavljali izključno pod okriljem noči, da ne bi vzbudili suma.
Domačini so zgroženi. »Groza, groza. To je velika sramota. Sramota je, da tako mučijo ljudi,« je za medije dejal eden od lokalnih prebivalcev. »Žalostno je, da so bili čisto zaprti, brez svetlobe in vsega. Da so sploh tako dolgo zdržali,« se je spraševala druga domačinka. Predstavniki sindikatov in Delavske svetovalnice upravičeno opozarjajo, da gre za enega najhujših primerov izkoriščanja pri nas, ki znova razgalja ranljivost tujih delavcev v Sloveniji.
»Krvavi paradižniki« in evropska kmetijska taborišča
Da pa ne bi ostali le pri naši regiji, moramo pogled usmeriti tudi v tiste dele Evrope, kjer je izkoriščanje že dolgo vgrajeno v samo jedro gospodarstva. Odmeven primer organiziranega zasužnjevanja se namreč vsako leto dogaja na plantažah in poljih južne Evrope, še posebej v Italiji in Španiji. Sistem, v Italiji znan kot caporalato, temelji na tisočih migrantih in beguncih iz Afrike in vzhodne Evrope.
Ti ljudje v peklenski vročini pobirajo paradižnike ali obirajo pomaranče in oljke. Delajo po dvanajst ali več ur na dan, spijo v slumih iz kartona in pločevine, brez tekoče vode in osnovne higiene. Njihove potne liste jim pogosto ob prihodu odvzamejo kriminalne združbe (pogosto mafija), ki nadzorujejo »zaposlovanje«. Plačani so sramotno malo – včasih zgolj dva ali tri evre na uro, od česar morajo »posredniku« plačati še za prevoz na njivo in celo za steklenico pitne vode. To je sodobno suženjstvo, ki hrani evropske supermarkete. Vsakič ko kupimo izjemno poceni pasirani paradižnik, obstaja velika verjetnost, da je v njem vmešana kaplja potu in krvi zasužnjenega delavca.
Šokantne številke: V Evropi na tisoče žrtev
Trgovina z ljudmi ni osamljen pojav. Uradne številke, ki so zgolj vrh ledene gore, slikajo izjemno temačno sliko. Evropska komisija ob današnjem evropskem dnevu boja proti trgovini z ljudmi opozarja na pereč trend naraščanja teh kaznivih dejanj.
V Evropski uniji je bilo med letoma 2023 in 2024 registriranih več kot 20.000 žrtev trgovine z ljudmi. Evropska statistika kaže, da je bilo samo v letu 2024 uradno registriranih 9678 žrtev. Ženske in dekleta še vedno predstavljajo večino, in sicer kar 63 odstotkov vseh žrtev, pri čemer gre predvsem za tragične zgodbe spolnega izkoriščanja.
A še posebej skrb zbujajoče je hitro naraščajoče število tistih, ki so prodani in prisiljeni v delo. Leta 2024 je bilo namreč kar 37 odstotkov vseh registriranih žrtev (oziroma 3391 ljudi) izkoriščanih izključno za namene prisilnega dela. In tukaj se slika glede spolov obrne: velika večina, kar 74 odstotkov žrtev, ki so izkoriščane za delo, je moških. To so pravzaprav Indijci iz Zagreba, Paragvajci iz Lendave in sezonski obiralci z italijanskih polj.
Zlomiti nevidne verige
Zgodbe, kot so te iz Zagreba, Lendave in južne Italije, bi morale v nas vzbuditi gnus in odločnost, da kot družba tega ne smemo tolerirati. Evropska komisija poudarja, da se bo treba proti tej rastoči grožnji boriti strožje, tudi s krepitvijo nadzora in inšpekcij na trgu dela ter s sodelovanjem z zasebnim sektorjem.
A zakoni sami po sebi niso dovolj. Dokler bomo kot družba obračali pogled stran, ko bomo videli sumljivo poceni delovno silo, in dokler bomo sprejemali sistem, ki v imenu kapitala tuje delavce razčloveči na raven mehanizmov brez osnovnih pravic, bomo tihi soodgovorni. Trgovina z ljudmi ni nekaj abstraktnega. Poteka v naših vaseh, mestih, na območjih, kjer sicer »varnostniki hodijo, vse je pod kamerami«, kot so opozorili domačini v Lendavi, a kljub temu nihče ničesar »ne opazi«. Čas je, da spregledamo in nevidne verige dokončno pretrgamo.
