Vzpon skrajno desnih in populističnih strank v Evropi je postal politična realnost našega časa, kar so nedavni rezultati lokalnih volitev v Nemčiji samo še potrdili. Toda medtem ko se javne razprave in analize večinoma osredotočajo na protipriseljensko retoriko, nacionalizem in evroskepticizem, njihovo najmočnejše nevarno orožje pogosto spregledajo.
Če želimo razumeti resnično grožnjo, ki jo predstavlja takšna politika, moramo pogledati onkraj volilnih skrinjic in se osredotočiti na medije. Od Rima do Budimpešte smo priča usklajeni strategiji, katere cilj je popoln nadzor nad pretokom informacij in resnico.
Arhitekt tega modela je madžarski premier Viktor Orban. Ko je leta 2002 izgubil volitve, je za poraz okrivil neodvisne medije in začel graditi lojalen medijski imperij. S pomočjo prijateljskih oligarhov je postopoma prevzel neodvisne časopise in televizijske postaje. Na koncu svoje vladavine je nadzoroval 80 odstotkov medijske krajine. Javna radiotelevizija je bila preoblikovana v propagandni stroj vlade. Njena naloga ni bila več informirati, temveč ustvarjati in ohranjati politično realnost, ki ustreza vladajočim.
Ta madžarski priročnik izvažajo po vsej Evropi. Glede na dogajanje tudi v Slovenijo. Medijske politike so si po državah osupljivo podobne in vključuje diskreditacijo kritikov, izgradnjo vzporednih medijev in na koncu prevzem javnih servisov.
Pritiske doživljajo v Italiji. V Nemčiji AfD v programu odkrito obljublja, da bo javno RTV zmanjšala na zgolj delček njene velikosti. V Franciji in Avstriji skrajno desni akterji uspešno gradijo alternativne ekosisteme novic. Francoska mreža, ki je eden takih primerov in ki je dobila ime fachosphère (fašistična internetna sfera), ne sledijo novinarskim standardom, temveč so izrecno namenjene širjenju strahu in dezinformacij.
Cilj teh politik jasen. V prvi vrsti želijo delegitimizirati novinarstvo, utišati kritike, koncentrirati medijski vpliv in uničiti javne institucije. Posledice so globoke. Osnovni namen javnih medijev je zagotavljati na dejstvih temelječe informacije in izvajati nadzor nad tistimi, ki imajo moč. Ko ti stebri padejo, povprečen državljan ostane ujet v informacijskem mehurčku, kjer se dejstva umikajo čustvom in propagandi.
Končna žrtev teh medijskih politik tako ni nekaj kanalov ali ugašanje časopisov, pač pa je žrtev skupna resnica in z njo informiran državljan, ki je prvi pogoj za delujočo demokracijo. Če se volilci ne morejo več zanašati na osnovna dejstva, ne morejo sprejemati informiranih odločitev in od politikov ne morejo zahtevati odgovornosti. In natanko to je končni cilj takšne strategije.
