»Zgodba iz Srbije kaže, kako velika je lahko moč civilne družbe oziroma v tem primeru študentskega gibanja, če se ustrezno organizira in deluje sistematično. Dosedanja srbska oblast, ki je avtoritarno vodila državo 14 let, je prisegala na desničarsko, nacionalistično politiko ter je s korupcijo in s projekti, ki so koristili le posameznim elitam in centrom moči, ne pa socialni državi in razvoju, povečevala razlike in jezo med ljudmi. Zdaj se je zgodil obrat, ki je posledica najširšega odpora. V četrtek sem bil ravno na konferenci v Beogradu in sem bila priča rekam pohodnikov, ki so se iz ulic zlile v polmilijonsko množico pred Slavijo. Tudi drugim vladam s podobnim pristopom bi bil ta prizor lahko v opomin, kam lahko sčasoma pripelje takšna politika,« nam je po rezultatu srbskih volitev, kjer je Študentska lista slavila s skoraj 53 odstotki od 4,2 milijona oddanih glasov proti 39 odstotkom Vučićeve stranke, svoj vtis o tamkajšnjem dogajanju zaupal ekonomist dr. Bogomir Kovač.
Podobnost z drugimi
»Na določene podobnosti z aktualnim dogajanjem pri nas me je spomnilo dejstvo, da v poročilih na srbski državni TV, ki je bila v rokah dosedanje oblasti, v nasprotju z njihovo komercialno TV niti z besedo niso omenili te silne množice, ampak so raje neposredno prenašali neko vladno okroglo mizo. Tako pač je, če si vlade tako kot v Srbiji, kjer so že pred leti začeli napadati šolski sistem, pokorijo vse ključne ustanove. Tako kot pred časom na Madžarskem se je civilna družba, ko se je znašla pod mlinskim kolesom, organizirala, povezala in nazadnje vendarle slavila ter zrušila monopol oblasti. Podobno nezadovoljstvo in revolt se med množicami mladih kažeta marsikje v Evropi, kjer se kljub pohodu desnice civilna družba začenja upirati in organizirati, ko oblast pretirava s svojimi ukrepi,« ugotavlja sogovornik.
»V evropskih državah, kjer ima oblast zelo podobne neoliberalne agende, prihaja med mladimi do takšne reakcije in gibanja kot leta 1968. K temu prispevajo zlasti napete socialno-politične razmere, pa tudi negativne posledice dolgotrajnih vojn v Ukrajini, Palestini in Iranu, pri katerih EU kaže dvojni obraz in veliko sprenevedanja. Vse to ustvarja resno socialno politično krizo in Srbija je v primeru teh volitev pokazala, da je mogoč izhod iz tega. Seveda so zdaj pred novo politično silo, ki je navznoter zelo raznolika in jo je združila le želja po zamenjavi skorumpirane oblasti, težke naloge. Najprej morajo spraviti v red obstoječe institucije, ponovno postaviti na noge socialno in pravno državo, šele potem se bodo lahko lotili ekonomskega razvoja, čeprav bodo že zastavljene investicije in priprave na Expo hitro morale teči naprej. Kako se bo stvar razvijala naprej, bomo še videli, je pa nova ekipa, v kateri je tudi precej profesorjev, dovolj kompetentna za primerne poteze. Dobro je, da je Vučić hitro priznal poraz in preprečil možne nemire, kar marsikje žal ni samoumevno,« razmišlja Kovač.
Med velikanskimi izzivi ideološko precej raznolikega in politike nevajenega študentskega gibanja bo poleg vzpostavitve nadzora nad represivnim aparatom tudi dogovor o zunanji politiki in odnosih z EU, Rusijo in še kom, kar bo vplivalo med drugim na približevanje EU in dosedanjo ugodnejšo oskrbo z ruskim zemeljskim plinom.
Volitve tudi v Braziliji
Medtem ko so bile oči Slovencev bolj uprte v Srbijo, s katero nas ob geografski bližini in skupni zgodovini povezujejo tudi gospodarske in druge vezi, so volitve potekale tudi na drugem koncu sveta v več kot 200-milijonski Braziliji, ki ima na svetovno dogajanje še večji vpliv. Tam je v še bolj napeti tekmi s tesnim izidom 51,8 proti 48,2 odstotka glasov levičarski predsednik Luiz Inacio Lula da Silva premagal desničarskega kandidata Flavia Bolsonara, ki je v prvem krogu zbral več glasov. Lula, ki je ta teden dopolnil 81 let, si je zagotovil nov mandat, 45-letni tekmec, sin nekdanjega predsednika Jaira Bolsonara, pa poraza noče priznati. Moti ga podaljšanje glasovanja po vsej državi za dve uri, ki ga je vrhovno sodišče odobrilo, ker so Flavievi privrženci v nekaterih predelih, naklonjenih Luli, umaknili avtobuse iz javnega prometa, da bi otežili prihod na volišča. Enako podaljšanje roka za oddajo glasov je zaradi deževja zahteval tudi Bolsonaro, a le v delih države, kjer so mu bolj naklonjeni.
Lula tako zdaj začenja svoj četrti mandat. Zaradi omejitve na največ dva zaporedna mandata se je med letoma 2019 in 2023 oblasti vmes dokopal Bolsonaro starejši, veliki Trumpov občudovalec, ki je bil kasneje obsojen na 27 let hišnega pripora zaradi poskusa državnega udara. Trump je odkrito podpiral tudi Bolsonara mlajšega, saj se je nadejal zmage svojega človeka, kot se je z ameriško pomočjo v zadnjih letih že zgodilo v Argentini, Čilu, Kolumbiji, Ekvadorju in Peruju. V ta namen je celo uvedel izredno visoke carine na uvoz iz Brazilije, a jih je potem zaradi povišanja cen v ZDA deloma odpravil.
»Gre za največjo državo v Južni Ameriki in ponovna zmaga Lule je zavrla možnost, da bi ta kontinent postal absolutno orodje v rokah ameriške desne oblasti. Da se to ni zgodilo, je zelo pomembno tudi za države skupine BRICS (ustanovnim članicam Braziliji, Rusiji, Indiji, Kitajski in Južni Afriki so se kasneje pridružili še Egipt, Etiopija, Indonezija, Iran in Združeni arabski emirati, op. p.), ki iščejo alternativo obstoječi prevladi čezatlantskih povezav med ZDA in Evropo,« poudarja Kovač.
Opozorila nobelovca
Na nevarnost zmage Bolsonara je pred volitvami posebej opozarjal tudi ameriški ekonomist in nobelovec Joseph Stiglitz. »Skrajno desni predsedniški kandidat načrtuje zmanjšanje javne porabe za kar 1,5 odstotka BDP. Ker v proračunu države prevladujejo pokojnine, zdravstvo in izobraževanje, bi takšni rezi Brazilijo potisnili v recesijo, povečali revščino, prizadeli upokojence, delavce, srednji razred in mala podjetja ter zmanjšali davčne prihodke. Zmanjšanje socialnih izdatkov, ki ustreza 1,5 odstotka BDP, bi glede na standardne ocene fiskalnih multiplikatorjev izbrisalo 2,7 odstotka BDP v prvem letu in 3,2 odstotka v dveh letih. To bi bilo dovolj, da se upočasnitev spremeni v recesijo. Simulacije veliko manjših rezov so pokazale, da zmanjšana rast načne davčne prihodke, kar vodi do še več rezov v začarani spirali proti dnu. In ti rezi sploh ne bi zmanjšali brazilskega dolga, saj bi skupaj z Bolsonarovimi davčnimi olajšavami dolgoročno ovirali rast in kratkoročno poslabšali fiskalno stanje države. Zdi se, da se Bolsonaro ne zaveda makroekonomskih posledic svojih politik in mu, podobno kot argentinskemu predsedniku Javierju Mileiju, ni mar za odpravo obstoječih davčnih krivic,« opaža ugledni ekonomist, ki se zgraža tudi nad zablodami razvpitega predsednika z motorno žago.
»Argentinci so za Mileijev eksperiment že drago plačali. Realne plače so od njegovega prevzema funkcije padle za 8 odstotkov, medtem ko se je brezposelnost povečala s 5,7 na 7,9 odstotka. Neplačila dolgov so dosegla rekordno raven, saj je zdaj 12,8 odstotka bančnih posojil gospodinjstev v zaostanku. To predstavlja daleč najvišjo stopnjo finančne stiske gospodinjstev, odkar centralna banka vodi evidenco. BDP se je v drugem četrtletju skrčil za 0,6 odstotka, gospodarska dejavnost pa je julija upadla za 2,9 odstotka v primerjavi s prejšnjim mesecem. Pričakuje se, da se bo BDP v tretjem četrtletju še dodatno zmanjšal, kar bo Argentino kljub Mileijevim obljubam postavilo v tehnično recesijo,« našteva nekdanji glavni ekonomist Svetovne banke.
»Ker je Argentina odvisna od ameriške podpore, da prepreči skok inflacije, je dejansko postala klientska država ZDA, ki so pod Trumpom redno uporabljale svojo gospodarsko moč za uresničevanje lastnih interesov brez upoštevanja mednarodnega prava ali norm. Eksperiment Mileija je propadel, na drugi strani pa Brazilija nima takih težav. Zato v spopadu med Lulo in Bolsonarom ni na kocki le brazilska demokracija, temveč tudi njena gospodarska blaginja,« je napovedal Stiglitz in zdi se, da mu je prisluhnil tudi kdo od prej neopredeljenih volilcev, ki so se v drugem krogu precej bolj množično odpravili na volišča.
