Izšla je knjiga Štiri sekunde do sreče avtorja Vita Avguština, ki je prvi del biografske trilogije o Waldemarju Seunigu. Ta izjemni poznavalec konjeništva, hipolog in tekmovalec v dresurnem jahanju se je rodil leta 1887 v Trebnjem, umrl pa je leta 1976 v Münchnu. Medtem ko je Seunig v Nemčiji in po svetu izjemno cenjen strokovnjak, v njegovi rodni Sloveniji o njem ne vemo skoraj ničesar, kar skuša Avguštin z novim delom spremeniti.
Otroštvo in mladost je preživel v Sloveniji, zelo zanimiva pa je tudi njegova družinska povezava s posestvom Bokalce. Leta 1899 se je njegova sestra poročila in prevzela posestvo Bokalce, Seuniga pa sta z novim možem izplačala. Dobil je ogromno vsoto v več deset tisoč kronah, a ker si kot trmoglav mladenič ni pustil svetovati, je kar 90 odstotkov denarja vložil v avstro-ogrske vojaške obveznice, preostanek pa v naftna črpališča v današnji Romuniji. Po razpadu monarhije so obveznice postale ničvredna papirnata zapuščina, črpališča pa so bila nacionalizirana, zato je Seunig v trenutku ostal brez vsega – brez denarja, domovine in vojske. Izguba premoženja ga je pripeljala do novih poti.
Vodil kraljevo konjušnico
Seunig se je šolal na najprestižnejših vojaških in jahalnih akademijah tistega časa, od terezijanske vojaške akademije na Dunaju do elitne šole Cadre Noir v Saumurju in znamenite španske jahalne šole. Po prvi svetovni vojni je desetletje vodil konjušnice kralja Aleksandra Karađorđevića, po drugi svetovni vojni pa je deloval kot svetovalec nemške reprezentance v dresurnem jahanju, predaval po vsem svetu in pisal knjige. Njegova strokovna dognanja in zapuščina so po skoraj sto letih še vedno izjemno aktualna.
Seunig spada med velike učitelje jahanja 20. stoletja predvsem zaradi svojega celovitega in poglobljenega pristopa. Njegova jahalna umetnost se ni začela s suhoparnimi lekcijami, temveč z odnosom med konjem in jahačem, ki nujno temelji na zaupanju, sproščenosti in notranjem miru. Prepričan je bil, da prisila rodi le odpor in da mora jahač z vajo oblikovati predvsem konjevo dušo ter osebnost, ne le njegovega telesa.
Tako kot poudarja v uvodnem zapisu knjige Arthur Kottas - Heldenberg, ki je med drugim prvi glavni jahač španske jahalne šole in avtor več vplivnih knjig s področja klasične dresure, je bila njegova dosledna zahteva, da mora jahač najprej spraviti v red samega sebe, preden poskuša vzgojiti konja. Zanj je bilo šolanje konj proces potrpežljive razlage, ne popravljanja. Waldemar Seunig je namreč trdil, da je umetnost poučevanja v tem, da konj najprej razume, kaj hoče in želi od njega učitelj, nato pa prav zato razvije veselje do sodelovanja. Seunig je bil prepričan, da prisila rodi le odpor in da mora jahač oblikovati predvsem konjevo dušo, konjevo osebnost, ne le njegovega telesa. O tem slikovito priča Seunigova misel: »Če ne znaš pisati, kriviš pero, pravi latinščina. Iz istega razloga se nekateri jahači pritožujejo nad svojim konjem.«
Preučeval ga je enajst let
Da pa je bil Seunig izjemen ne le kot strokovnjak, ampak tudi kot človek, odlično ponazarja Vito Avguštin, upokojeni novinar Dnevnika in publicist, ki je življenje tega izjemnega človeka preučeval kar enajst let in prebrskal vse arhive ter odkril izjemne ljudi, ki so mu pomagali osvetliti njegovo življenje. Kot pravi, je po pogovorih s Seunigovim sinom ugotovil, da ta mojster nikoli ni povzdigoval glasu nad ljudmi, nad konji pa še toliko manj. Njegov žlahtni značaj se je morda najlepše pokazal med prvo svetovno vojno, ko je na izvidniški nalogi z enoto naletel na sovražno kozaško konjenico. Namesto da bi se podali v napad, sta se poveljnika nekaj sekund le nepremično gledala. Nato sta oba dvignila orožje, ustrelila v zrak, obrnila konja in mirno odjezdila stran. Po teh dogodkih je Seunig spoznal, da »svet še ni popolnoma nor« in da ni vredno nesmiselno umirati tisoče kilometrov stran od doma.
Znanje o konjih je jemal kot dobrino vseh, zato za svoje izjemno pedagoško delo nikoli ni zahteval uradnih nazivov. Z biografijo, ki jo je Vito Avguštin napisal nekoliko bolj literarno, da bi oživil njegovo celovito osebnost, smo Slovenci končno dobili priložnost spoznati izjemnega moža, ki je verjel, da je ljubezen do konja najzanesljivejši način, da človek spozna svojo lastno dušo.
