Britanski medij The Guardian te dni izbira »nevretenčarja leta« in eden absolutnih favoritov, ki zbuja največje začudenje, je vrsta kačjega pastirja Pantala flavescens iz družine ploščcev, ki v slovenščini nima posebnega imena. Ta na videz krhka in zgolj 4,5 centimetra dolga žuželka, ki tehta le delček grama, premaga osupljivo razdaljo do 18.000 kilometrov med Indijo in vzhodno Afriko. Posamezni osebki pri tem preletijo celo več kot 3.500 kilometrov odprtega oceana brez postanka, kar je podvig, ki ruši vse dosedanje predstave o zmogljivostih žuželk.
Neverjetno potovanje nad neizprosnim oceanom
Vrsta Pantala flavescens je državljan sveta: živi na vseh celinah razen na Antarktiki in njene predstavnike lahko opazimo vse od morske gladine pa do 6.000 metrov visoko v Himalaji. A tisto, kar vrsto dela zares edinstveno, je njeno redno, večgeneracijsko prečkanje Indijskega oceana.
Dolgo časa je veljalo za nemogoče, da bi tako majhen in lahek organizem preživel prelet oceana, saj bi mu pri aktivnem letenju zmanjkalo energije. Raziskovalci so ugotovili, da drobni kačji pastirji svoje potovanje izvajajo z osupljivo taktičnostjo – izkoriščajo namreč močne višinske vetrove. Zanašajo se na t. i. somalijski curkovni tok in vremenske pojave znotraj medtropskega konvergenčnega območja (ITCZ). S tem ko ujamejo prave monsunske vetrove, se lahko na zračnih masah pustijo nositi pri visokih hitrostih, s čimer varčujejo z dragoceno energijo.
To seveda ni potovanje, ki bi ga zmogel en sam kačji pastir. Gre za velik večgeneracijski krog. Predvideva se, da odrasle žuželke jeseni zapustijo Indijo, prečkajo Indijski ocean, se vmes na kratko ustavijo na Maldivih in Sejšelih, ter z deževjem prispejo v vzhodno Afriko. Tam ugodne deževne razmere izkoristijo za razmnoževanje, prihodnje generacije pa nato cikel ponovijo in se ob pomoči pomladnih vetrov vrnejo nazaj v Indijo.
Skrivnost, ki je osupnila znanstvenike
Da drobna žuželka skriva takšno potovanje, so strokovnjaki razvozlali šele v našem stoletju. Prvi, ki je leta 2009 predlagal to neverjetno transoceansko pot, je bil morski biolog Charles Anderson. Med življenjem na Maldivih je vsako jesen opazil masovne roje teh kačjih pastirjev, ki so se od nikoder pojavili nad otoki, nato pa svojo pot hitro nadaljevali proti Afriki. Njegovo hipotezo so leta 2012 dokončno potrdile analize stabilnih izotopov, leta 2016 pa je prelomna genetska študija razkrila, da se leteči jadralci širom sveta križajo in tako dejansko delujejo kot ena sama ogromna, globalno povezana populacija.
Ben Price, glavni kustos za entomologijo v priznanem Prirodoslovnem muzeju (Natural History Museum) v Londonu, ob tej vrsti ne skriva navdušenja. Za The Guardian je povedal: »Dejstvo, da je lahko tako pogosta in poznana žuželka vse do našega stoletja skrivala največjo migracijo na planetu, je popoln opomnik, da je naravni svet še vedno poln odkritij.« Price je ob svoji nominaciji žuželko slikovito opisal: »Vseprisotna, neustrašna in tiho osupljiva. Moj glas gre letečemu jadralcu.«
Evolucija super-nomada
Če želimo to žuželko zares razumeti, moramo pogledati globoko v Zemljino preteklost. Red kačjih pastirjev je neposreden potomec prvih krilatih žuželk, ki so po zraku letele že pred 317 milijoni let. Razvili so se v svetu, kjer so celine izgledale povsem drugače, in v tako dinamičnem okolju so ubrali taktiko mobilnosti. Kot pojasnjujejo strokovnjaki – zakaj bi se vrhunski zračni plenilec ustalil v samo eni regiji, ko pa ima na voljo cel planet?
Njihovo najmočnejše evolucijsko orožje je neverjetno hitro razmnoževanje. Medtem ko ličinke večine vrst kačjih pastirjev rastejo počasi in za svoj razvoj v mirujočih mlakah potrebujejo tudi po več let, so leteči jadralci osvojili umetnost hitrosti. Samica lahko izleže do 2.000 jajčec, ličinke pa se v odraslo žuželko razvijejo v zgolj 38 dneh. S tem lahko izkoristijo začasne vodne vire po močnih tropskih nalivih ali celo tiste ustvarjene s strani človeka (npr. poplavljena območja in bazene), kar jim omogoča ustvarjanje novih generacij kar med potjo.
Koristni varuhi, ki jim grozijo podnebne spremembe
Ti drobni maratonci imajo izjemen vpliv na ekosisteme. So zelo pomembni naravni zavezniki človeka, saj na svoji poti pospravijo ogromne količine škodljivih žuželk, vključno z neštetimi komarji, medtem ko sami kmetijstvu in človeku niso nevarni.
Ker pa je njihov epski migracijski cikel smrtno odvisen od natančnega zaporedja vremenskih pojavov in monsunskih vetrov, znanstvenike upravičeno skrbi. Če se bodo vzorci vetrov zaradi podnebnih sprememb bistveno spremenili ali pa bodo izginili začasni vodni viri v krajih, kjer odlagajo jajčeca, bi se ta fascinanten sistem lahko porušil. Hkrati bi to prizadelo tudi nekatere ptice selivke, kot so amurski sokoli, ki naj bi sledili istim »nevidnim« zračnim avtocestam.
Izbira »nevretenčarja leta« morda res deluje kot simpatična anketa, a opozarja na bitja, ki zunaj soja medijskih luči držijo naš ekosistem v ravnovesju. Naslednjič, ko boste kje nad lužo zagledali rumenega kačjega pastirja s prosojnimi krili, pomislite, da morda gledate v žuželko, katere daljni sorodniki na svojih krilih pravkar premagujejo ocean.
