Slovenska kinematografija je specifična po vlogi mladinskih filmov, ki so v vrhu nabora najpomembnejših. To v drugih kinematografijah niti ni naključje. Oziroma vsaj ni bilo. V zlatih časih Hollywooda oziroma tja do leta 1990 je bil delež otroških ali mladinskih filmov v ameriški produkciji kvečjemu desetodstoten, medtem ko je bil po podatkih za lansko leto že tretjinski. ZDA postajajo Slovenija? Šalo na stran. Tudi nabor najbolj znamenitih slovenskih filmskih melodij potrjuje vtis, da je bolj kot skladbe iz filmov z odraslo tematiko v kolektivnem spominu ostala glasba iz otroške in mladinske produkcije. Da bi se izognili subjektivnosti, smo umetnointeligenčnemu spletnemu iskalniku zastavili vprašanje: katere so najbolj znamenite melodije slovenskega filma vseh časov? Odgovor ni presenetil. Kot najbolj prepoznavno melodijo slovenskega filma je resda ponudil temo iz filma Cvetje v jeseni, takoj za tem pa Kekčevo pesem, Srečo na vrvici, Prisluhni školjki in Ne čakaj na maj.
Marjan Kozina, Na svoji zemlji in Kekec
Glasbena tema iz filma na Svoji zemlji torej niti ne pride v ožji izbor, čeravno gre za eno najbolj orkestralno razkošnih oziroma velikih skladb. Obenem gre za prvi slovenski zvočni celovečerni film iz leta 1948. Tako kot še Kekec, Vesna, Dolina miru, Ne čakaj na maj, Ples v dežju ali Samorastniki je bil posnet še v produkciji Triglav filma, podjetja, ki je šlo leta 1966 v stečaj in katerega infrastrukturo je prevzel Viba film.
Orkestralna skladba za film Na svoji zemlji ima ločeno ime Maestoso, njen avtor je Marjan Kozina (1907–1966), eden najpomembnejših slovenskih skladateljev nasploh. Kozina je bil Novomeščan, ki je po študiju matematike in fizike prestopil v študij glasbe. Najprej klavirja in violine, nato je šel na Dunaju in v Prago študirat kompozicijo. Že pred drugo svetovno vojno je postal direktor mariborske glasbene matice in docent na glasbeni akademiji v Beogradu, dokler ni šel leta 1943 v partizane. Po vojni je postal prvi direktor orkestra slovenske filharmonije. Po njem je poimenovana najvišja skladateljska nagrada v Sloveniji. Poleg skladbe Maestoso, ki je obče znana kot inštrumentalna, čeprav je pesnica Lili Novy zanjo napisala tudi besedilo, partizanskih, kot sta Na juriš in Hej, tovariši, in pionirske himne Mi vsi smo mladi pionirji je Kozina tudi avtor glasbe za film Dolina miru in Kekčeve pesmi za prvi film iz leta 1951 na besedilo Franeta Milčinskega - Ježka. Skladbe iz treh različnih Kekcev se nemalokrat mešajo. Prva od Kozine je prepoznavna po verzih »Kaj mi poje ptičica? / Dobra volja je najbolja, to si piši za uho«, ki jo je odpel Tomaž Tozon, pozneje član slovenskega okteta, oče aktualnega vokalista zasedbe Čuki. Skladbo za drugi film o Kekcu iz leta 1963 oziroma Kekčevo pesem, ki jo je zapel Tomaž Lumbar in je znana po refrenu »Jaz pa pojdem in zasejem dobro voljo pri ljudeh«, je zložil Marjan Vodopivec, ki je prav tako avtor glasbe za delo Bratovščina sinjega galeba in za nadaljevanko Erazem in potepuh, v kateri se pojavi skladba Huda mravljica. V tretjem Kekcu iz leta 1968 je Bojan Adamič deloma povzel prejšnje melodije. Adamič je avtor številnih filmskih skladb, pri čemer je najbolj prepoznavna dela prispeval neslovenskim filmom, kot so serija Kapelski kresovi ter filma Valter brani Sarajevo in Partizanska eskadrilja. Od njegovih skladb za slovensko produkcijo se izpostavlja instrumentalni prispevek v filmu Ples v dežju, najbrž sta se v kolektivni spomin bolj vtisnili vokalni skladbi Vroče ljubim te v izvedbi Ditke Haberl za film Maškarada in šanson Nekoč v davnih časih v izvedbi Duše Počkaj za film Idealist.
Enkratna Ne čakaj na maj
Kar zadeva kategorije nemladinskih filmov, večje vokalne filmske skladbe od Ne čakaj na maj nemara ni. Gre za film iz leta 1957, ki je nadaljevanje filma Vesna češko-slovenskega režiserja Františka Čapa, za katerega glasbo je napisal Borut Lesjak, besedilo Fran Milčinski - Ježek, odpela jo je Zlata Gašperšič Ognjanović, sopranistka ljubljanske opere. S to skladbo se je Lesjak z eno potezo zapisal v vrh slovenske filmske glasbe kot popularne glasbe obče. V nadaljevanju se v odmevnih filmskih produkcijah ni več udinjal, prav tako ni bil pretirano dejaven znotraj festivala Slovenska popevka, čeprav je bil generacija Mojmirja Sepeta in Jureta Robežnika. Karierno se je zatekel v otroško oddajo Veseli tobogan, kjer je vodil ansambel, ki je spremljal nastopajočo mladež.
Zakaj je otroška produkcija v slovenski kinematografiji tako pomembna, je vprašanje svoje vrste. Dejstvo je, da sta skladbi iz filma Sreča na vrvici in Poletje v školjki v vrhu nabora najbolj prepoznavne filmske glasbe. In to je v nasprotju s svetovno konkurenco, kjer prevladujejo neotroške glasbene teme. Glasbo za film Sreča na vrvici, ki je izšel leta 1977, je napisal Dečo Žgur, besedilo je napisala Svetlana Makarovič, odpela jo je Marjeta Ramšak, pevka, ki se potem ni več veliko pojavljala in je umrla leta 2016. Žgur je še avtor glasbe za film Učna leta učitelja polža, predvsem pa se je uveljavil kot aranžer. Za Poletje v školjki je glasbo napisal Jani Golob, vključno z glavno uspešnico Prisluhni školjki, za katero je besedilo prispeval pesnik Milan Jesih, posnela jo je zasedba Black & White, kar je dejansko duet zakoncev Eve in Tomaža Kozlevčar, člana zasedbe Prelom, pozneje nekaj let tudi umetniškega vodje Perpetuum Jazzile.
Vrh lestvice vseeno zaseda odrasla tematika, torej inštrumentalna tema iz filma Cvetje v jeseni v avtorstvu Urbana Kodra, sprva talentiranega trobentača Plesnega orkestra Radia Ljubljana, ki je na povabilo Louisa Armstronga z njim zaigral na koncertu v Zagrebu. In leta 1966 se je v Rimu udeležil šole filmskega komponiranja, ki jo je vodil Henry Mancini, avtor teme iz risanke Rožnati panter. Čeprav je bil džezist z obsežnim naborom avtorskih del, je Koder, ki je bil po osnovni izobrazbi zdravnik, navdih za skladbo za Cvetje v jeseni našel v ljudski melodiki in je izvedbo skladbe zaupal citrarju Mihi Dovžanu.
