Če smo se v prejšnjih delih sprehajali po eteričnih sferah nebesne mehanike in nebeške anatomije, se bomo v tretjem delu spustili na najbolj prizemljeno raven človeškega obstoja. Govor bo o človeškem želodcu. Zgodovina religije je predvsem zgodovina tistega, kar so smeli (in česar niso smeli) jesti. Prehrana je bila v srednjem in zgodnjem novem veku nekakšno orodje biopolitike, nadzora nad tem, kaj boste v petek dali v lonec. To je bil absolutni dokaz moči, ki jo je imela cerkev nad vsakdanom. Toda tam, kjer obstajajo stroga in neizprosna pravila, se neizogibno pojavi tudi neverjetna iznajdljivost, kako ta pravila obiti, ne da bi pri tem tvegali večno pogubljenje v peklenskem ognju.
Posvetili se bomo postu. Natančneje, posvetili se bomo absurdni zoološki teologiji, ki je zrasla iz obupane človeške želje po sočnem kosu mesa v času, ko je bil ta strogo prepovedan. Videli bomo, kako so vrhunski intelektualci in teologi v Vatikanu in na pariški Sorboni z vso resnostjo debatirali o klasifikaciji živali in pri tem, zgolj zato da bi upravičili kulinarične želje vernikov (in duhovščine), popolnoma preskočili zakone biologije. Bobri, orjaški glodavci in morske ptice so čez noč s papeškim dekretom postali – ribe.
Najprej pa moramo razumeti neusmiljeno naravo srednjeveškega in renesančnega posta. Ta v tistem času ni bil to, kar je danes. To ni bila osebna, mehka odločitev, da se za nekaj tednov odpovemo čokoladi ali alkoholu. Bil je stroga obveznost, ki je obsegala skoraj tretjino koledarskega leta. Najdaljše in najbolj brutalno obdobje odrekanja je bil veliki post (štirideset dni pred veliko nočjo), poleg tega so bili tu še vsi petki v letu, številne vigilije pred prazniki in kvatrne nedelje.
Več kot stroga pravila
Pravila so bila sila stroga in so prepovedovala uživanje mesa toplokrvnih živali, živalskih maščob, jajc in mlečnih izdelkov. Za povprečnega kmeta, ki je že tako živel na robu preživetja, post pogosto ni bil problematičen, saj mesa tako ali tako ni videl. Vsaj ne velikokrat. Za aristokracijo, bogate meščane in predvsem za menihe v premožnih opatijah pa je štirideset dni kuhanega zelja, posušene polenovke in kaše predstavljalo pravo kulinarično trpljenje.
Toda zakaj pravzaprav meso? Zakaj so bili tako obsedeni s prepovedjo uživanja svinjine, govedine in perutnine? Odgovor se skriva v srednjeveški medicini.
Srednjeveška teologija se je močno opirala na antično Galenovo medicino štirih telesnih sokov (imenovanih tudi humorjev). Verjeli so, da hrana neposredno in mehanično vpliva na človekovo duševno in moralno stanje. Rdeče meso, torej govedina, divjačina, svinjina, je veljalo za hrano, ki je po svoji naravi vroča in vlažna.
Največji um katoliške cerkve, sveti Tomaž Akvinski, je v svojem monumentalnem delu Summa Theologica (Secunda Secundae, vprašanje 147) z natančnostjo utemeljil, zakaj je meso prepovedano. Zapisal je: »Post je bil ustanovljen z namenom, da zatre poželenje po mesu. Zato se moramo med postom vzdržati tiste hrane, ki daje največ užitka in ki najbolj povečuje presežek tiste materije, iz katere nastaja semenska tekočina. Takšna pa je prehrana z mesom in živalskimi proizvodi.«
Po Akvinskem in njegovih sodobnikih uživanje mesa segreje kri, prekomerno ogreta kri pa neizogibno vodi v povečano produkcijo moških spolnih celic, torej spermijev, in posledično v neobvladljivo spolno poželenje, ki človeka oddalji od boga. Meso je bilo torej teološko nevarno.
Ribe, na drugi strani, so bile v Galenovem sistemu dojete kot hladne in vlažne. Uživanje rib ni segrevalo krvi, ni vzbujalo nečistih misli in ni spodbujalo strasti. Riba je bila popolna asketska postna hrana. Zato je bilo osnovno pravilo preprosto. Vse, kar hodi po zemlji in je toplo, je meso (in je greh). Vse, kar plava v vodi in je hladno, je riba (in je milost). Toda kaj storiti z živalmi, ki ne sodijo povsem natančno v nobeno izmed teh kategorij? Tukaj se je odprl prostor za eno najbolj absurdnih miselnih gimnastik v zgodovini.
Kakšen je status bobra?
Premaknimo se v 17. stoletje, v čas francoske kolonizacije Severne Amerike. Francoski misijonarji, jezuiti in trgovci s krznom so se v neizprosnih gozdovih Nove Francije (današnjega kanadskega Quebeca) soočali z ostrimi zimami in resnim pomanjkanjem hrane, ki bi bila v skladu s postnimi pravili cerkve. Kmetijstvo v mrzlih mesecih ni obstajalo, ribolov pod debelim ledom je bil izjemno težak in nepredvidljiv, tako da je bil edini zanesljiv vir svežega, sočnega in mastnega mesa severnoameriški bober.
Bobrovo meso je bogato in hranljivo, še posebej pa so domačini in kolonisti cenili njegov ploščati rep, ki je poln maščobe in izjemno okusen. Toda kako lahko pobožen katoliški misijonar v petek uživa bobra, ne da bi s tem tvegal pogubljenje?
François de Laval, prvi katoliški škof v Quebecu (papeški vikar za Novo Francijo), je bil človek reda, vendar pa hkrati tudi pragmatik. Zavedal se je, da njegovi verniki in duhovniki stradajo, zato je okoli leta 1660 na znamenito teološko fakulteto na Sorboni v Parizu (in posledično v Rim) poslal uradno poizvedbo z zelo specifičnim vprašanjem. To se je glasilo: kakšen je ontološki in zoološki status bobra?
Teologi so se usedli in začeli razmišljati s pravo sholastično logiko. Bober živi večino časa v vodi. Je odličen plavalec. Njegov rep, kar je bil ključni argument, ni pokrit z dlako, temveč s strukturami, ki na las spominjajo na ribje luske. In kar je najpomembnejše, v ledeni vodi se zdi hladen. Po dolgotrajni razpravi so teologi v Evropi izdali odločitev, da je zaradi vodnega habitata in luskastega repa bober uradno riba.
Sprva so nekatere bolj konservativne škofije dovoljevale samo uživanje repa in zadnjih nog (tistega dela, ki je bil pod vodo), sčasoma pa je bilo dovoljeno jesti celotnega bobra, ki je, kot smo povedali, uradno postal riba. Med velikim postom so si lahko verniki v Kanadi in po Evropi (kjer so jedli evropskega bobra) brez kančka krivde privoščili bogato kalorično bobrovo pečenko, prepričani, da ob tem še vedno izpolnjujejo stroge zahteve duhovnega odrekanja in mrtvičenja telesa.
Podobna, morda še bolj spektakularna zgodba se je stoletje kasneje odvila v Južni Ameriki, natančneje na območju današnje Venezuele in Kolumbije. Evropski misijonarji, ki so poskušali krščanstvo približati lokalnemu prebivalstvu v močvirnatih ravnicah, so naleteli na največjega glodavca na svetu. To so bile kapibare, sesalci, ki lahko tehtajo tudi do 65 kilogramov. Po okusu in vonju je meso kapibare neverjetno podobno svinjini. Je sočno, mastno in popolno za žar. Za misijonarje in konvertite, ki so se v vlažnem in vročem okolju težko prebijali skozi štirideset dni velikega posta s pusto hrano, je kapibara predstavljala pravo skušnjavo. Veliko teh živali je hodilo naokoli, razmeroma lahko jih je bilo ujeti.
Toda tako kot kanadski bober je imela tudi kapibara rešilno lastnost. Oboževala je vodo. Venezuelski misijonarji so okoli leta 1784 poslali v Vatikan skrbno argumentirano poročilo. Opisali so to nenavadno »vodno žival«, poudarili njeno simbiozo z rečnim okoljem in njene spretnosti pod gladino ter vatikansko kurijo ponižno prosili za pojasnilo.
Vatikan je preučil dokaze. Na podlagi starega in preizkušenega precedensa (in verjetno tudi zato, da bi ohranili mir in lojalnost v daljnih kolonijah) so papeški uradniki izdali uradno bulo, v kateri so proglasili, da je kapibara po svoji teološki naravi riba.
Kapibara na krožniku
Posledice te papeške odločitve so še danes zelo žive in otipljive. Če boste v času pred veliko nočjo obiskali Venezuelo, boste priča pravim pojedinam. Venezuelci vsako leto pojedo neverjetnih 400 ton mesa kapibare. Pečena, postrežena z rižem in fižolom, je absolutna zvezda postnega jedilnika. Vse to z blagoslovom samega Rima.
Če menite, da so bile tovrstne prekvalifikacije glodavcev vrhunec zoološke ustvarjalnosti, se motite. Srednjeveška Evropa je imela še veliko bolj fascinanten in biološko neverjeten način zaobhajanja postnih pravil. Zadeval je ptice, natančneje perjad.
Najbolj razvpita je bila belolična gos, na britanskem otočju znana kot barnacle goose. Srednjeveški ljudje niso razumeli koncepta ptičjih selitev. Te gosi pa so se vsako zimo pojavile na obalah Britanije in Irske, nihče pa ni nikoli videl njihovih gnezd ali njihovih jajc (saj so gnezdile daleč na severu). Ker niso videli reprodukcije, so si morali izmisliti razlago za njihov nastanek.
Opazili so, da se na naplavljenem lesu in ladijskih trupih pogosto zaredijo morski raki v obliki školjk, imenovani vitičnjaki. Iz nekega razloga (verjetno vizualne podobnosti z majhnimi ptičjimi vratovi in dejstva, da se gosi zadržujejo v bližini obale) se je rodil eden najbolj vztrajnih in bizarnih mitov srednjega veka. Belolične gosi ne nastanejo z biološkim parjenjem, temveč zrastejo kot rastline iz morskih školjk na naplavljenih hlodih.
Valižanski zgodovinar in klerik Giraldus Cambrensis je leta 1188 v svojem delu Topographia Hibernica ta proces popisal takole: »S svojimi lastnimi očmi sem pogosto videl več kot tisoč majhnih trupel teh ptic, kako visijo na morski obali z enega samega kosa lesa, zaprte v svojih lupinah in že izoblikovane.«
Pomen tega mita je bil za post revolucionaren. Če se ptica ne rodi iz semena in jajca toplokrvne živali (kar opredeljuje meso, kot je trdil Tomaž Akvinski), temveč zraste spontano iz školjke v hladnem morju kot nekakšna slana goba, potem to sploh ni ptič. To je uradno morski sadež oziroma riba.
Menihi na Irskem in v Angliji so takšno pojasnilo izkoriščali in se med postom dobesedno basali z bogatim, mastnim mesom teh gosi, dokler ni situacija postala tako absurdna in očitna, da je moral posredovati sam papež. Inocenc III. je leta 1215 na četrtem lateranskem koncilu uradno, ostro in pod grožnjo kazni prepovedal uživanje teh gosi v času posta, pri čemer je poudaril, da ptica, ki živi in se hrani kot ptica, ne more biti riba, ne glede na to, kako nenavadno je njeno domnevno poreklo.
Kljub papeževi prepovedi pa se kulinarična telovadba ni povsem ustavila. V Normandiji in Bretanji so podobno zoološko zvijačo uporabili za njorko. Zaradi njenega črno-belega perja, ki spominja na meniško kuto, njenega načina plavanja in dejstva, da ima njeno meso izrazit okus po ribjem olju, so tamkajšnji menihi vztrajali, da je njorka dejansko riba. V opatijah severne Francije so tako vse do zgodnjega novega veka ob petkih veselo pekli te male morske ptice.
