Na parkirišču je videti, kot bi nekdo med običajne avtomobile postavil vozilo iz bližnje prihodnosti. Kratek nos, visoka karoserija in skoraj navpičen zadek kii PV5 passenger dajejo podobo, ki je ni mogoče zamenjati za športnega terenca. Kia je želela v avtomobil, dolg manj kot 4,7 metra, spraviti čim več ljudi in njihove prtljage. Nas je zanimalo, koliko tega prostora ostane, ko je avtomobil zares poln.
Zato smo se dogovorili z glasbeniki. V PV5 so naložili kontrabas, bobne, kitaro in klaviaturo, potem pa nas je v avto sedlo še pet. Z vso opremo smo se odpeljali do Kopra in nazaj. Na avtocesti smo vozili tudi 130 kilometrov na uro, med potjo pa avtomobila nismo polnili. Tako smo preverili še avtocestni doseg PV5.
Prostor, ki ga je mogoče uporabiti
Kontrabas je za prtljažnik precej zahtevnejši predmet kot kovček. Ne potrebuje le prostornine, ampak tudi ustrezno dolžino in višino; ko mu dodamo še bobne, se hitro pokaže, koliko uporabnega prostora je v resnici na voljo. PV5 ga ima za petimi sedeži po tovarniških podatkih 1330 litrov. Še pomembnejša od številke je oblika: visoka streha in raven zadek dopuščata nalaganje predmetov, s katerimi imajo nižji avtomobili težave. Pri našem preizkusu so glasbila potovala skupaj s celotno zasedbo, brez dodatnega vozila.
Prostornost je pri PV5 posledica njegove zasnove. Skoraj trimetrska medosna razdalja zavzema velik del skupne dolžine, kolesa so pomaknjena proti robovom karoserije, električni pogon pod pokrovom ne potrebuje toliko prostora kot klasičen motor. Drsna vrata na obeh straneh pridejo prav tudi na ozkih parkirnih mestih. Vstop zadaj je lahek. Velika okna in nizka linija bokov poskrbijo, da se potniki zadaj ne počutijo zaprte v kombijevskem tovornem prostoru.
Kia je pri tem pustila nekaj nedokončanih nalog. Zadnje klopi ni mogoče pomikati po dolžini, stranskih stekel v drugi vrsti ni mogoče odpreti, pritrdišči isofix pa sta samo dve. Čeprav je prtljažnik ogromen, druge vrste sedežev ni mogoče poljubno prilagajati potnikom in tovoru. Kdor od enoprostorca pričakuje sedeže, ki jih lahko premika, obrača ali preprosto vzame iz avtomobila, bo moral tu nekoliko popustiti. Med našo vožnjo to ni omejilo prostora za glasbila, pri drugačnih potrebah pa lahko odloči o uporabnosti avtomobila.
Voznik sedi precej višje od potnikov zadaj. Pred njim je manjši zaslon z osnovnimi podatki, na sredini armaturne plošče pa večji za navigacijo in druge funkcije. Armatura je nizka in polna odlagalnih površin; prostor je tudi pod njo in med sprednjima sedežema. Velike steklene površine olajšajo pogled iz avta, medtem ko trda plastika in preproste obloge spominjajo na njegove dostavniške sorodnike. V drugi vrsti je veliko prostora za noge, potniki lahko stopala naslonijo tudi na opori pod sprednjima sedežema. Stikal za temperaturo in glasnost bi si želeli več, saj je upravljanje preveč vezano na osrednji zaslon. PV5 se vozi lahkotno. Električni motor z močjo 120 kilovatov speljuje zvezno, vzmetenje pa daje prednost udobju.
Do morja in nazaj brez kabla
Škatlasta oblika na avtocesti terja svoj davek. Večja hitrost poveča porabo, največja pa je omejena na 135 kilometrov na uro. Ravno zato smo želeli preizkus opraviti z opremo in petimi ljudmi pri hitrosti, s kakršno se dejansko odpeljemo proti obali. Do Kopra in nazaj smo prišli brez polnjenja. To ne pove, koliko bi PV5 prevozil v vseh razmerah, pove pa, da za takšno pot vozila ni treba izprazniti ali voziti zadržano, da bi električni pogon sploh imel smisel.
Na našem preizkusu je poraba znašala 23 kWh na sto kilometrov. V tej porabi so zajeti tudi potniki in glasbila ter avtocestni del, na katerem smo vozili do 130 kilometrov na uro. Na daljši poti bo voznik moral računati tudi s postanki za polnjenje. Na našem krogu jih ni bilo treba vključiti v načrt.
PV5 spomni, kako redko danes še srečamo nov avtomobil, ki daje prednost prostoru pred videzom terenca. Njegove pomanjkljivosti so otipljive: omejena prilagodljivost zadnjih sedežev, nekaj skoposti v drugi vrsti in doseg, ki na dolgih avtocestnih poteh zahteva načrtovanje. V zameno ponudi pet uporabnih sedežev in prtljažnik, v katerega gre tudi zares velika oprema.
V PV5 so se torej peljali kontrabas, bobni, kitara, klaviatura in pet ljudi. Vrnili smo se brez postanka na polnilnici, s povprečno porabo 23 kWh na sto kilometrov. Prostornina prtljažnika je pri njem več kot podatek v ceniku: za našo pot nismo potrebovali drugega avtomobila.
