Podjetje Meta, ki stoji za facebookom in instagramom, je ta mesec predstavilo izredno prepričljivega osebnega agenta z umetno inteligenco. Pravijo mu muse in je trenutno dostopen uporabnikom v ZDA. Muse ni običajni klepetalnik. Sicer se z agentom lahko pogovarjaš v naravnem jeziku, njegova posebnost pa je, da se zna povezati z drugimi aplikacijami in tam namesto človeka opravlja različne funkcije.
Brska po spletu, izpolnjuje obrazce, rezervira termine in potovanja, nakupuje, pošilja elektronsko pošto, pripravlja dokumente … Uporabnik mu lahko zaupa tudi širši cilj, za katerega muse izdela načrt, nalogo pa opravlja v več korakih in nadaljuje delo v ozadju, tudi ko zapre aplikacijo. Pri občutljivejših dejanjih, kot sta nakup in pošiljanje sporočila, mora praviloma najprej dobiti dovoljenje.
Gre torej za pravega umetnega asistenta. Ker je stvar tudi brezplačna, je muse ta mesec postal najhitreje prenesena aplikacija v ZDA, Metine delnice pa so poskočile za 27 odstotkov.
Amazon je pokvaril Metino veselje
Tu pa se zgodba šele zaplete. Zavist je namreč težka stvar. Zlasti, ko se loti najpremožnejših ljudi na svetu, ki so med seboj v tekmi za prevlado nad tem, kar grški ekonomist in politik Janis Varufakis imenuje oblačni kapital. Tako se je zgodilo, da je Amazon že blokiral nakupovanje s pomočjo muse v svojih spletnih trgovinah. Uradno naj bi to storili, ker Meta ni pridobila dovoljenja za uporabo agenta pri nakupovanju. Amazon je opozoril tudi, da lahko agent dostopa do podatkov uporabniških računov, med drugim zgodovine naročil, in da naj bi hranil uporabniške poverilnice.
Meta je to zanikala in navedla, da muse nima dostopa do gesel in podatkov o plačilih. Poverilnice naj bi bile shranjene v »varnem pomnilniku« in uporabljene za preverjanje pristnosti, ne da bi bile razkrite modelu.
Boj za oglase in podatke
To ni prvi Amazonov spor z UI-agenti. Podjetje je lani tožilo podjetje Perplexity zaradi njenega brskalnika in nakupovalnega agenta comet, omejilo pa je tudi dostop botov podjetij OpenAI, Google in Anthropic do svojega spletnega mesta.
Amazonu seveda ne gre toliko za nadzor nad dostopom do spletne trgovine. Bolj ga skrbi nevarnost, da bi uporabniki izdelke vse pogosteje iskali prek UI-orodij in redkeje neposredno na Amazonovih spletnih straneh. Če bi prišlo do te spremembe, bi Amazon izgubil del podatkov o njihovem vedenju na svoji platformi. Hkrati pa bi agentno nakupovanje vplivalo tudi na prihodke od oglaševanja. Če ljudje ne obiščejo Amazonove spletne strani, Amazon ne more prodajati ciljanih oglasov. Amazon pa je lani z oglaševanjem ustvaril približno 68 milijard dolarjev oziroma okoli desetino vseh svojih prihodkov.
To zgodbo smo že videli
Razvijalci umetne inteligence nam že nekaj let obljubljajo, da so agenti oziroma osebni asistenti z umetno inteligenco prihodnost. Amazonova poteza medtem opozarja, kako krhka je ta vizija, če vsi deležniki ne bodo želeli sodelovati.
Vse skupaj močno spominja na zgodovino družbenih omrežij. Nekoč so bila vsa omrežja med seboj povezljiva. Obstajale so aplikacije, prek katerih si lahko isto objavo poslal na facebook in twitter. To se je hitro spremenilo, ko je bilo treba družbena omrežja narediti dobičkonosna. Namesto povezanosti in interoperabilnosti so med omrežji začela rasti obzidja, vsako omrežje pa je postalo svoj lastni zazidani vrtiček podjetja. Povezljivost je bila omejena le še na omrežja znotraj iste lastniške strukture.
Amazonova odločitev je znanilec tega, da se zna nekaj zelo podobnega zgoditi tudi na ravni agentov. Obstaja velika verjetnost, da enemu agentu ne bo uspelo opraviti vseh nalog, temveč boš potreboval Metinega agenta za urejanje facebooka in instagrama, Googlovega za gmail, Amazonovega za njegove spletne trgovine, z drugimi trgovinami in storitvami pa bodo združljivi pod pogojem, da bodo imeli razvijalci agentov sklenjene partnerske pogodbe. Drobljenje agentov je sicer dobro za konkurenčnost, saj ne bomo vseh svojih podatkov in navad zaupali enemu podjetju. Bo pa zato izkušnja napornejša od tega, kar nam trenutno obljubljajo.
