Rak dojk je danes povsem drugačen, kot je bil pred dvajsetimi leti. Stopnja preživetja narašča zahvaljujoč večji ozaveščenosti, zgodnejši diagnozi in napredku pri zdravljenju, zato imajo oboleli veliko razlogov za upanje. Rak dojk pogosto sicer nima simptomov, vendar lahko ženska opazi in mora biti pozorna na nebolečo bulico v dojki, spremembe v velikosti in obliki dojke, zatrdlino pod pazduho ter spremembe ali izcedek iz bradavice. Tudi bolečina v dojki je lahko simptom, a ni tako pogosta. Vnetna oblika raka dojk redko tvori bulico, saj gre večinoma za spremembe na koži dojke, kot so rdečina, odebelitev in drobne jamice, ki spominjajo na pomarančno lupino.
Simptomi in zgodnje odkrivanje
Prej ko je bolezen odkrita, lažje je zdravljenje. Mamografija in rentgensko slikanje lahko odkrijeta tumor, še preden postane dovolj velik, da bi ga lahko otipali. Priporočljivo je, da ženske s povprečnim tveganjem med 45. in 54. letom opravijo mamografijo vsako leto, po 55. letu pa jo lahko opravljajo vsaki dve leti, kar naj nadaljujejo, dokler so dobrega zdravja. Zdravnik lahko odredi tudi dodatne preiskave. Ultrazvok denimo pomaga pri odkrivanju cist, ki najpogosteje niso nevarne, magnetna resonanca pa je lahko del rutinskega testiranja ob povišanem tveganju.
Zdravniki že leta svetujejo ženskam, naj si dojke pregledujejo enkrat na mesec, pri čemer ni treba zganjati panike, saj kar osemdeset odstotkov bulic ni malignih, temveč gre pogosto za neškodljive ciste ali spremembe tkiva, povezane z menstrualnim ciklusom. Kljub temu je treba ob vsaki neobičajni najdbi takoj obvestiti zdravnika. Edini zanesljiv način za potrditev diagnoze je biopsija, pri kateri se odvzame košček tkiva, včasih tudi operativno, za natančno laboratorijsko preiskavo, s katero se določi vrsta celic.
Zdravljenje in preventiva
Zdravljenje je skrbno prilagojeno glede na tip raka, saj se nekatere vrste hranijo s hormoni, kot sta estrogen in progesteron, za kar obstajajo specifična zdravila. Zdravniki natančno ugotovijo velikost tumorja in morebitno razširjenost na bezgavke ali druge organe, kar pomaga pri oblikovanju najboljšega načrta terapije. Prognoza je močno odvisna od časa odkritja, zdravljenje pa lahko zajema različne kirurške posege, od odstranitve bulice do odstranitve celotne dojke. Obsevanje in kemoterapija uničujeta rakave celice, še posebno, ko se bolezen razširi, a prinašata tudi stranske učinke, kot so utrujenost, slabost, izguba las in večje tveganje za okužbe.
Po operaciji pride v poštev tudi hormonska terapija, velike upe pri napredovalem raku pa danes vlivajo imunoterapije in nenehne znanstvene raziskave, ki potekajo na tem področju. Mnoge ženske se po odstranitvi dojke odločijo za rekonstruktivni poseg z vsadkom ali lastnim tkivom. Zdrav življenjski slog, ki vključuje redno telesno vadbo, vzdrževanje zdrave telesne teže in omejitev alkohola, bistveno pripomore k boljšim možnostim za okrevanje, medtem ko dojenje otrok dokazano zmanjša tveganje za nastanek bolezni za petindvajset odstotkov.
