Nikoli v zgodovini nismo bili bolj povezani. V vsakem trenutku imamo v žepu napravo, ki otrokom in mladim omogoča takojšen stik s komer koli na planetu. Sklepali bi, da v takšnem svetu otrok ne bo doživljal osamljenosti. Toda psihološki in sociološki podatki kažejo ravno nasprotno. Soočamo se z epidemijo osamljenosti. Kako je to mogoče?
Odgovor se skriva v tem, kako digitalna povezanost spreminja našo čustvenost, mikrovzajemnost in naš odnos do samote. Poglejmo si nevrobiološke in psihološke pluse ter minuse življenja v nenehni dosegljivosti, čemur so izpostavljeni mladi.
Večina ljudi verjame, da pametni telefon ne vpliva na interakcijo z osebo nasproti nas, dokler ne zasveti ali zazvoni. Vendar so psihološki poskusi to prepričanje ovrgli. Fenomen, znan kot učinek prisotnosti (angl. mere presence effect), kaže, da zgolj dejstvo, da je telefon odložen na mizi (četudi obrnjen z zaslonom navzdol), podzavestno zmanjša empatijo in globino pogovora.
Nevidna pregrada
Dr. Sherry Turkle, profesorica na ameriški univerzi MIT in ena vodilnih raziskovalk na področju vpliva tehnologije na medčloveške odnose, je to pojasnila z besedami, da sama prisotnost telefona na mizi, tudi če je ugasnjen, spremeni to, o čemer ljudje govorijo. »Če mislimo, da bomo morda prekinjeni, pogovori ostanejo plitvi. Ljudje se zaradi te nevidne pregrade ne počutijo tako močno povezane drug z drugim in kažejo manj empatije,« je dejala.
Pomislimo, kaj lahko to povzroči pri mladih in do določene mere pri otrocih. Naši možgani namreč napravo vidijo kot napravo, ki nas lahko zdaj zdaj prekine. Zaradi tega pa se ne moremo čustveno povsem posvetiti sogovorniku.
Ali pa naslednji vidik: velik del dnevne komunikacije mladih se je preselil v besedilna sporočila. Čeprav je to izjemno učinkovito za prenos informacij, je za človeški živčni sistem popolnoma nenaravno. Evolucijsko smo razviti tako, da nam varnost in pripadnost sporočajo tako imenovani prozodični signali, vključno s tonom glasu, mikromimiko obraza, očesnim stikom in telesno držo.
Nevroznanstveniki opozarjajo, da z digitalno komunikacijo naš avtonomni živčni sistem ne dobi vseh potrebnih informacij. Ljudje smo biološko programirani, da umirjamo drug drugega z obraznimi izrazi in tonom glasu. To imenujejo sistem socialnega vključevanja. Ko komunikacijo zmanjšamo na besedilo ali e-pošto, našemu živčnemu sistemu odvzamemo te biološke signale varnosti, kar povečuje možnost za napačno interpretacijo in obrambne reakcije.
V času odraščanja je to lahko še posebno težavno.
Domneva sovražnosti
Celo odrasli brez vseh teh subtilnih signalov utegnemo zapasti v pristransko domnevo sovražnosti, kjer neko nevtralno napisano sporočilo preberemo z negativnim ali ciničnim prizvokom, kar vodi v nepotrebne konflikte in zmanjšano empatijo.
Psihološko gledano obstaja velika razlika med izolacijo in samoto. Izolacija je boleče pomanjkanje stika z drugimi, samota pa je stanje, ki ga opredeljujejo kot odsotnost nekoga drugega, njegovega razmišljanja, stika, če hočete, z njegovim umom.
S pametnim telefonom v roki skoraj nikoli več ne doživimo prave samote, saj smo nenehno bombardirani z mislimi, mnenji in življenji drugih.
Brez samote pa izgubimo prostor za čustveno regulacijo in utrjevanje lastne identitete. »Če se ne naučimo biti sami, bomo samo še bolj osamljeni. Ko ne zmoremo biti udobno sami s seboj, se obračamo k drugim ljudem in napravam, da bi se počutili manj tesnobno, namesto da bi druge cenili takšne, kot so, je v knjigi zapisala dr. Turkle
Zatekanje k telefonu ob prvih znakih tesnobe ali dolgčasa nam preprečuje, da bi razvili psihološko odpornost, s katero bi se znali sami pomiriti.
Kaj lahko torej rečemo o našem stanju duha v smislu izolacije, osamljenosti in splošnega razumevanja komunikacije? Tehnologija res lahko ponuja izjemno podporo in občutek pripadnosti introvertiranim posameznikom, ljudem v stiski ali pripadnikom marginaliziranih skupin, ki v svojem lokalnem okolju morda ne najdejo somišljenikov. To je zagotovo plus.
Po drugi strani pa nenehna povezanost ustvarja iluzijo intimnosti. Z njo nehote izpodrivamo in nadomeščamo zahtevne pogovore v živo, polne tišin in trenj, ki so absolutno potrebni za zgraditev resnične psihološke varnosti.
