Turisti se s počitnic vse pogosteje vračajo z neprijetnimi in nenavadnimi zdravstvenimi težavami, celo eksotičnimi kožnimi paraziti, kot so ličinke kavljastih glist in muh. Čeprav so tovrstne okužbe nekoč veljale za strogo omejene na tropske in subtropske kraje, strokovnjaki opozarjajo, da se zaradi podnebnih sprememb tveganje za okužbo opazno povečuje tudi v priljubljenih sredozemskih letoviščih.
Mnogi evropski dermatologi in strokovnjaki za kožne bolezni popotnikov opozarjajo, da se območja, kjer živijo žuželke in paraziti, zaradi globalnega segrevanja spreminjajo. Vrste, ki so bile prej značilne samo za tropski pas, na primer, so se danes že trdno zasidrale v širšem bazenu Sredozemlja. Posledično morajo zdravniki pri bolnikih, ki se vračajo z dopusta v Španiji, Italiji ali na Majorki, vse pogosteje obravnavati diagnoze, ki so bile pred desetletjem skoraj izključno v domeni tropske medicine, je te dni poročal nemški časnik Die Zeit.
Med najpogostejšimi uvoženimi parazitskimi obolenji izstopa okužba, znana kot larva migrans oziroma ličinka kavljaste gliste. Ta parazit, katerega naravni gostitelji so običajno psi in mačke, pogosto preži v s peskom ali zemljo onesnaženih območjih letovišč, zlasti tam, kjer prostoživeče živali puščajo iztrebke.
Dotik okuženega peska
Okužba se zgodi hitro. Ko se človek z golo kožo dotakne okuženega peska, pogosto pri neposrednem sedenju na plaži, ličinke izločijo posebne encime, ki razgradijo beljakovine in jim omogočijo prodor v povrhnjico. Tam nato kopljejo rove s hitrostjo od enega do treh centimetrov na dan, kar na koži pusti vidne srbeče sledi.
Ličinke se rade zavrtajo tudi v zadnjico, opozarjajo strokovnjaki.
Kljub skrb vzbujajočemu videzu pa strokovnjaki mirijo, da je človek za te parazite slepa ulica. Ker je človeška koža predebela, ličinke ne morejo prodreti v globlja tkiva in po nekaj tednih same propadejo. Vseeno se zdravniki preventivno odločajo za zdravljenje s tabletami ali kremo, saj tako učinkovito skrajšajo neprijetno izkušnjo.
Za zaščito dermatologi svetujejo nošenje obutve na plažah, obvezno uporabo debelih ležalnih podlog in usmerjanje otrok k igri v mokrem pesku ob vodi, kjer je verjetnost za preživetje in prisotnost jajčec znatno manjša.
Nekoliko manj pogost pojav je miaza, okužba s kožnimi ličinkami specifičnih vrst muh. Evolucijska strategija teh insektov je zelo pretkana. Ker bi človek veliko muho na svoji koži hitro opazil in jo odgnal, nekatere vrste svoja jajčeca odložijo na prenašalce, najpogosteje na komarje. Ko komar piči človeka, nehote prenese jajčeca na njegovo kožo, kjer se zaradi telesne toplote hitro izležejo in razvijejo v ličinke, ki prodrejo v tkivo.
Prenos prek oblačil
Druga, pogostejša pot prenosa poteka prek oblačil, ki se sušijo na prostem. Muhe namreč rade odložijo jajčeca na vlažno tkanino. Ko si človek oblačilo nadene, ličinke preidejo neposredno v kožo. V endemičnih regijah odsvetujejo zunanje sušenje oblačil oziroma pred nošenjem priporočajo njihovo temeljito likanje pri visokih temperaturah.
Simptomi miaze se sprva kažejo kot vnet komarjev pik, ki pa se sčasoma preoblikuje v rdečkast vozel z majhno odprtino na sredini, skozi katero ličinka diha. Pacienti v tej fazi pogosto poročajo o srhljivem občutku premikanja pod kožo. Zdravniki dihalno odprtino nepredušno zaprejo (najpogosteje z vazelinom ali folijo), kar ličinko zaradi pomanjkanja kisika prisili k pomiku proti površju. Nato jo strokovno odstranijo, občasno z uporabo lokalne anestezije, saj se ličinke za tkivo držijo z drobnimi kaveljčki.
Natančnih statističnih podatkov o številu takšnih primerov trenutno ni, saj tovrstne bolezni večinoma niso na seznamu tistih, ki zahtevajo obvezno prijavo zdravstvenim organom. Kljub temu interni podatki inštitutov za tropsko medicino in zdravstvenih zavarovalnic po Evropi kažejo na porast.
Poleg ličink glist in muh zdravniki vse pogosteje beležijo tudi primere lišmanioze, bolezni, ki jo prenašajo peščene muhe in povzroča trdovratne razjede na koži. O pojavu v Sloveniji smo že poročali.
