Nekdanji britanski ultramaratonec, ki je nekoč premagoval stotine kilometrov po ekstremnih puščavskih terenih, danes za preživetje potrebuje jeklenko s kisikom. Njegova zgodba je žalostna, angleški in svetovni mediji pa jo te dni omenjajo predvsem v povezavi z naraščanjem primerov raka debelega črevesa pri mladih odraslih, četudi na videz prekipevajo od zdravja.
Petintridesetletni Josh Vitner-Jackson se že pet let bori z neozdravljivim rakom v četrtem stadiju, ki je v zadnjih letih metastaziral iz črevesja na pljuča. Pred tragično diagnozo leta 2020 je bilo njegovo življenje povsem drugačno. Kot uspešen strokovnjak na komercialnem področju, ki se je iz Združenega kraljestva preselil v ZDA – sprva v Los Angeles in nato v Teksas –, je prosti čas posvečal ekstremnim vzdržljivostnim športom. Njegov največji podvig je bil uspešno zaključen 219-kilometrski tek skozi neizprosen teren jordanske puščave.
Za smrtonosno bolezen pa je izvedel šele potem, ko je imel povsem vsakdanje prebavne težave.
Maja 2020, pri 29 letih, je Vitner-Jackson začel trpeti zaradi zaprtja. Zdravstveno osebje je ob dveh ločenih pregledih njegove težave pripisalo pomanjkanju vlaknin in mu svetovalo preprosto spremembo jedilnika z več zelenjave. Mladi športnik zdravniškim ocenam ni oporekal.
»Mislil sem si, imam le 29 let in sem v vrhunski formi, verjetno gre zgolj za navadno zaprtje. Prisoten pa je bil tudi element strahu – podzavestno preprosto nočeš pomisliti na tisto najhujšo možnost,« je njegove besede povzela italijanska revija FQ magazine.
Onkologi opozarjajo, da so takšne napačne presoje pri osebah, mlajših od 50 let, kar pogoste. Zaradi mladosti in siceršnje telesne pripravljenosti zdravniki pogosto spregledajo opozorilne znake gastrointestinalnega raka, ki ga je po ugotovitvah Svetovne zdravstvene organizacije in ameriških zdravstvenih inštitutov med milenijci vedno več.
V primeru Vitner-Jacksona se je njegovo stanje v nekaj tednih drastično poslabšalo. Po več kot sedmih dneh brez odvajanja blata in ob hudo napetem trebuhu je poiskal pomoč na lokalni kliniki. Kljub opravljeni rentgenski sliki je domov tudi tokrat odšel zgolj s predpisanimi odvajali. Naslednje jutro se je zbudil v bolečinah.
Ob ponovnem obisku zdravnika pa so po pregledu rezultatov le postali bolj pozorni. Po preiskavah so v levem delu debelega črevesa odkrili tumor v velikosti žogice za golf. Zdravniki so ga nemudoma napotili v bolnišnico South Austin, saj so ocenili, da lahko črevesje poči v naslednjih 24 urah.
To bi lahko povzročilo sepso in skoraj zanesljivo smrt. Sledila je urgentna operacija, pri kateri so mu odstranili tumor in prizadeto okoliško tkivo.
Njegovo okrevanje je dodatno zapletla takratna pandemija covida-19. Strogi zdravstveni protokoli so mu onemogočili stik z družino in prijatelji. »Sosedje in prijatelji so mi puščali obroke pred vhodnimi vrati ali pa so me zgolj odpeljali do bolnišnice na preglede. Zgodilo se je, da po dva tedna sploh nisem imel pravega človeškega stika,« se spominja obdobja osamitve.
Dve leti po urgentnem posegu se je bolezen kljub zdravljenju razširila še na pljuča in mu odvzela sposobnost samostojnega dihanja. Kot bi bržkone storil vsak človek, je v boju z boleznijo storil vse, kar je lahko.
