Sodobni človek v svojem genetskem zapisu nosi skrivnostne sledi evolucije. Znanstveniki kalifornijske univerze v Berkeleyju pa so odkrili prisotnost tako imenovane fantomske DNK, genetskega materiala izumrlih človečnjakov, za katerimi v zgodovini ni ostal niti en sam fosilni ostanek. Študija, nedavno objavljena v znanstveni reviji Science, dokazuje, da do odstotek človeškega genoma izvira iz popolnoma neznanih vrst.
Znanost že dolgo ve, da se je Homo sapiens v prazgodovini križal z neandertalci in denisovanci. Nova genetska analiza pod vodstvom raziskovalke Prije Murjani pa je zdaj potrdila obstoj še dveh ločenih, doslej neznanih evolucijskih vej. Prelomno odkritje ni zahtevalo arheoloških izkopavanj. Znanstveniki so uporabili nov računalniški algoritem, imenovan TRACE, in zgolj analizirali genome več sto danes živečih ljudi. Sledenje genetskim mutacijam jim je omogočilo natančen vpogled v pradavnino.
Stik in parjenje
Prva odkrita »fantomska« linija se je od naših prednikov odcepila pred približno 800.000 leti, torej v istem obdobju, ko sta se ločili veji neandertalcev in denisovancev. Pred več kot 50.000 leti, še preden so naši predniki množično zapustili afriško celino, je ponovno prišlo do stika in parjenja med Homo sapiensom in to neznano skupino.
Kot pojasnjuje glavna avtorica študije Yulin Zhang, sledi tega davnega srečanja danes v sebi nosijo prav vsi sodobni ljudje, ne glede na njihovo geografsko poreklo. Presenetljivo je ta genetski material na tistih odsekih DNK, za katere je znanost doslej domnevala, da so izključno naši in kjer sicer ni prisotnosti genov neandertalcev.
Druga identificirana linija pa predstavlja tako imenovano superarhaično dediščino. Ta veja se je od skupnega evolucijskega drevesa odcepila že pred 1,8 milijona let. Njen genetski material ni prešel neposredno v sodobnega človeka. Tisti pradavni ljudje so se v Aziji pred več kot 200.000 leti najprej križali z denisovanci, ti pa so kasneje del tega hibridnega zapisa predali našim prednikom. Te starodavne sledi so danes najpogostejše pri prebivalcih Oceanije, predvsem pri staroselcih Melanezije na območju od Nove Gvineje do Fidžija.
Razumevanje preteklosti
Raziskave, ki temeljijo izključno na sodobni DNK, so ključne za razumevanje zgodovine na območjih z vročim in vlažnim podnebjem, kjer se kosti izjemno hitro razgradijo in zato fosilnih ostankov praktično ni.
Ugotovitve z Berkeleyja dokončno rušijo predstavo o linearni človeški evoluciji. Murjanijeva poudarja, da človeške zgodovine ne moremo več dojemati kot preprosto družinsko drevo, temveč gre za izjemno kompleksno mrežo migracij in medsebojnega mešanja populacij.
S tem se strinja tudi švedski genetik Pontus Skoglund z londonskega inštituta Francisa Cricka, ki ugotavlja, da je moderni človek v resnici kompleksen mozaik številnih starodavnih skupin, za odkrivanje najstarejših zapisov v naših genih pa je poleg vrhunske tehnologije potrebno tudi precej sreče.
