Vsi, ki so se kdaj v življenju srečali s psihologijo, so najbrž že slišali za eksperiment ameriškega psihologa Philipa Zimbarda, ki je na univerzi Stanford izvedel eno bolj kontroverznih študij v zgodovini. V kletnih prostorih univerzitetne stavbe je uredil improvizirani zapor, v katerem je 24 študentov naključno razdelil na paznike in zapornike. Raziskava bi morala trajati dva tedna, vendar so jo prekinili že po šestih dneh.
Po uradni razlagi so se razmere hitro zaostrile. Eden od zapornikov naj bi doživel psihični zlom, drugi dan pa so zaporniki uprizorili upor. Pazniki so ga zatrli z gasilnimi aparati, zapornike slekli in nekatere zaprli v temno celico, imenovano »luknja«.
Zimbardo je želel pokazati, da lahko običajni ljudje v določenih okoliščinah počnejo grozljive stvari. Toda desetletja pozneje se je raziskava iz domnevnega prelomnega vpogleda v človeško psiho spremenila v primer znanstvene študije, katere metode in ugotovitve so resno vprašljive, poroča CNN.
Je bil eksperiment znanstveni?
Ena ključnih težav naj bi bila Zimbardova vloga. Ta je namreč namesto tega, da bi ostal nevtralen opazovalec, prevzel vlogo vodje zapora in vplival na dogajanje. Udeležencem je dajal navodila, kako naj ravnajo, in zapornikom ni dovolil zapustiti zapora.
Po mnenju psihologinje Catherine Sanderson za CNN je to velika metodološka pomanjkljivost. Raziskovalec s svojimi pričakovanji ne bi smel usmerjati vedenja udeležencev, saj lahko s tem sam ustvari rezultate, ki jih želi dokazati. Vprašljiva je tudi zgodba o prvem psihičnem zlomu. Raziskovalec Stephen Scott-Bottoms je na podlagi intervjujev ugotovil, da je zapornik Doug Korpi stisko zaigral, da bi lahko zapustil eksperiment. Skrbelo ga je, da se zaradi sodelovanja ne bo mogel ustrezno pripraviti na sprejemni izpit za podiplomski študij.
Drugačni rezultati
Novo raziskavo je nato leta 2002 ponovil britanski BBC. Vanjo je vključil 15 moških, razdeljenih na paznike in zapornike. V nasprotju s prvim eksperimentom pazniki tokrat niso postali agresivni. Zaporniki so se povezali, uprli in sčasoma pridobili premoč.
Psihologa Stephen Reicher in Alex Haslam sta rezultate povezala z odsotnostjo močnega vodje, ki bi paznikom narekoval vedenje. Njuna raziskava je nakazala, da se ljudje ne podredijo samodejno vlogam, ki so jim dodeljene, temveč je pomembno tudi, kako se oblikujejo skupine in kakšno vodstvo imajo.
Netflixova različica: zabava, ne znanost
Nova Netflixova serija The New Stanford Prison Experiment se od izvirnika bistveno razlikuje. Posneta je bila v nekdanjem zaporu v ameriški zvezni državi Georgia, sestavlja pa jo šest približno 45-minutnih epizod. Sodeluje 30 ljudi, med njimi tudi tri ženske.
Ustvarjalci poudarjajo, da ne poskušajo ponoviti prvotne znanstvene raziskave. Udeležence so predhodno psihološko ocenili, vsak pa lahko kadar koli odide s pomočjo vnaprej dogovorjenega varnostnega gesla. Pazniki so razdeljeni v skupine in se udeležijo uvodnega usposabljanja, na katerem dobijo navodilo, naj prevzamejo nadzor.
Producentka Jane Lipsitz pravi, da bi bila neposredna ponovitev prvotnega eksperimenta nesprejemljiva. Nova serija želi preveriti, ali nas moč neizogibno spremeni ali pa se lahko upremo vlogam, pravilom in sistemom, v katere smo postavljeni. Vendar je format izrazito televizijski, z vnaprej oblikovanimi spremembami dogajanja in poudarkom na dramatičnih trenutkih, zato ga ni mogoče obravnavati kot primerljiv znanstveni preizkus.
