Sredi aprila, ko so sončni pomladni dnevi na svež zrak privabljali množice sprehajalcev, je po družbenih omrežjih zakrožil videoposnetek, ob katerem je ljubiteljem živali zaledenela kri. Ob tivolskem ribniku v Ljubljani je kamera ujela grd incident med labodom grbcem in mlajšim moškim. Ker se je labod zaščitniško postavil v bran družici med gnezdenjem in mladeniča kljunil v nogo, ga je ta z vso silo brcnil v glavo in mirno odkorakal naprej. Kot da se tega sončnega dne pred očmi številnih sprehajalcev ni zgodilo nič posebnega …
Ne gre le za opazko jeznih komentatorjev na družbenih omrežjih, da fizično nasilje nad živaljo, pa naj bo divja ali udomačena, ne more in ne sme biti upravičeno. Tudi kazenski zakonik je v teh primerih jasen in določa, da se surovo ravnanje z živaljo ali povzročanje nepotrebnega trpljenja kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta, v hujših primerih pa do dveh let. Praksa sicer kaže, da se storilci v takšnih in drugačnih primerih surovega ravnanja z živaljo žal izvlečejo brez posledic.
V akcijo mestni redarji in policija
Lokacija gnezdenja labodjega para ob tivolskem ribniku, tik ob priljubljeni sprehajalni poti, resda ni najbolj posrečena izbira. Njegov vsakdanji mir ob sončnih dneh in koncih tedna narušujejo trume sprehajalcev kot tudi različni promocijski dogodki ob nedavnem odprtju prenovljene Čolnarne, ki je na območje privabila še dodatne obiskovalce. Laboda na omenjeni lokaciji ne gnezdita prvič, ampak po besedah Barbare Černič, vodje Krajinskega parka Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib, že tretje leto. Ribniki sicer niso optimalna mesta za gnezdenje labodov, labodja starša sta za gnezdo sposobna skrbeti sama, v najbolj občutljivem obdobju pa potrebujeta predvsem mir in dovolj prostora, še opozarjajo v parku. Dogodki, ki vključujejo tudi fizično nasilje nad živalmi, so na srečo redki, večina obiskovalcev je labode v Tivoliju vzela »za svoje« in se v njihovi prisotnosti primerno vedejo ter vodstvu parka tudi sporočajo, če se kdo do živali vede neprimerno, še doda Barbara Černič. Incidenti, kot je brca v glavo laboda, so na srečo redki.
Da bi prispevali k varnemu sobivanju ljudi in živali, je po novem na območju tivolskega ribnika (in tudi druge znane »labodje« točke, Koseškega bajerja) pogostejša prisotnost tako mestnega redarstva kot tudi konjeniške policije. V Krajinskem parku TRŠ poudarjajo, da 24-urni nadzor na odprtem javnem prostoru ni mogoč, strokovne smernice pa dodatnega fizičnega varovanja labodov v času gnezdenja praviloma ne priporočajo, saj lahko takšni posegi nehote povzročijo še več vznemirjanja živali ali pritegnejo dodatno pozornost obiskovalcev. Kaj pa nadzorne kamere, ki bi ob primernih opozorilih javnosti snemale le neposredno lokacijo labodov v času gnezdenja? Pri tem vprašanju trčimo ob slovensko zakonodajo. Kot so na facebooku po enem od incidentov z labodjim gnezdom na mariborskem Lentu marca letos zapisali pri Veterini Golob, ki vodi edini rehabilitacijski center za oskrbo bolnih, ranjenih ali zapuščenih prostoživečih zaščitenih živali pri nas, so bili tovrstni predlogi že velikokrat podani mariborski občini in policiji, »a zaradi veljavne slovenske zakonodaje o varstvu osebnih podatkov in videonadzoru (zakon o varstvu osebnih podatkov ter smernice informacijskega pooblaščenca glede videonadzora v javnem prostoru) ni mogoče enostavno postaviti kamer brez ustrezne pravne podlage«.
In kakšno je stanje nič hudega slutečega laboda s tivolskega ribnika, ki je prejel brco naključnega sprehajalca, ko je varoval svojo družinico? Z njim je vse v redu, nam je zagotovila Barbara Černič.
Nerazumevanje zakonov narave
V mestnih parkih ob rekah in jezerih po vsej Sloveniji (občasno) prihaja do neposrednih srečanj ljudi in divjih živali, ki so si mesto prisvojile za svoj habitat in postale del urbanega okolja. Različne situacije po različnih krajih po Sloveniji pa si delijo skupni imenovalec.
»V vsaki taki situaciji se moramo zavedati, da smo, čeprav posredno, ljudje tisti, ki smo problem povzročili,« pojasnjuje ornitolog Domen Stanič iz Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (Dopps). Zakaj? Ker jim prisotnosti ljudi pogosto prinaša neposredno korist – ljudje jih hranijo. Prav hranjenje je ključni razlog, da se labodi navadijo na določena mesta in se tja vračajo tudi v času gnezdenja. »Labod je prostoživeča ptica, tako kot številne druge vrste, ki lahko živijo tudi v mestih. Ne bi smeli dopuščati, da se divje živali navadijo na človeka ali ga začnejo povezovati s hrano. Prav to je pogosto izvor konfliktov.«
Podobne težave so znane tudi pri drugih divjih živalih, ki se navadijo na bližino človeka. »Podobno kot pri medvedih ali drugih zvereh, ki začnejo iskati hrano v naseljih, se tudi tukaj prej ali slej pojavijo problemi,« pravi Stanič. »Labod sicer ni tako velika grožnja, vendar je lahko za človeka potencialno nevaren predvsem v času, ko ima mladiče. Takrat so starši zelo zaščitniški in lahko koga tudi poškodujejo.«
Kjer se labodi pojavijo v urbanem okolju, lahko hitro pride do težav že zaradi same bližine ljudi – sprehajalcev, lastnikov psov ali radovednih opazovalcev. Velikost in zaščitniški značaj te ptice lahko v mestnem okolju hitro povzročita napetosti. »Gre za divjo žival, ki v takšnih okoljih pogosto izgubi naravni strah pred človekom. Takšni osebki si nato izbirajo tudi precej nenavadne lokacije za gnezdenje.«
Ko se labodi enkrat odločijo za gnezdenje na neprimerni lokaciji, je možnosti za ukrepanje malo. »Če je vodno telo dovolj veliko, je idealna rešitev, da se na območju gnezda zagotovi mir – idealno je, da se v času gnezdenja ljudje ne približujejo. Res pa je, da se labodi po izvalitvi v določeni fazi začnejo premikati, mladiči sledijo staršem in v urbanem prostoru prej ali slej pride do konfliktov z ljudmi.«
Večina ljudi sicer razume, da gre za divjo žival, a ne vsi. »Včasih pride tudi do vandalizma ali namernega motenja gnezdenja. Labod je velika in zelo zaščitniška ptica, to pa je kombinacija, ki v mestnem okolju pogosto povzroča zaplete.« Sploh v času gnezdenja so labodi še posebno zaščitniški do svojega območja, saj varujejo gnezdo in bodoče mladiče.
Na poti je v napoto tudi cesta
Labode si pogosto predstavljamo kot skoraj samoumeven del parkovne krajine. Vendar pa je med labodi, ki jih srečujemo pri nas, in tistimi, ki jih lahko vidimo v nekaterih parkih drugod po Evropi, pomembna razlika. V severni Evropi in Veliki Britaniji so labodi res pogosto stalni prebivalci ribnikov v parkih, vendar v mnogih primerih ne gre za divje ptice. Gre za ptice, ki jih upravljalci parkov načrtno zadržujejo na območju – pogosto jim onemogočijo letenje, na primer s pristriženimi perutmi, in poskrbijo tudi za nadzor nad razmnoževanjem, da ne gnezdijo ali da se populacija ne povečuje. Težave so še posebno verjetne na manjših območjih, kjer si ljudje in živali delijo omejen prostor. »Če gre za majhna območja, je skoraj neizogibno, da pride do konfliktov. V takih primerih je smiselno razmisliti o odvračalnih ukrepih, ki bi preprečili gnezdenje na problematičnih mestih, če bi to ogrožalo živali, njihov zarod ali celo promet.« Katere rešitve so primerne, pa je odvisno od vsakega posameznega primera in razmer na terenu.
Niso redki primeri, ko ptice z »izbranimi potmi« povzročajo težave v prometu, kot denimo na območju Kopra. »Tam je že znana situacija, ko labodi prečkajo hitro cesto, kar lahko povzroči resne prometne težave.« Po Staničevih besedah je ob hitrih cestah in avtocestah ključna dobra ograja brez odprtin: če je ograja neprekinjena, ptice težje zaidejo na vozišče. Na srečo se redko zgodi, da ptice zaidejo na hitro cesto. Veliko pogosteje pa labodi z mladiči prečkajo manjše lokalne ceste ali krožišča v predmestju, kar povzroča motnje ali težave v prometni varnosti. To je povezano tudi z bližino mokrišč, kot je Škocjanski zatok, ter drugih vodnih teles v zaledju Kopra. »Ko se mladiči izvalijo, se družine začnejo premikati med vodnimi območji. V takih primerih je pogosto najbolj smiselno, da jim omogočimo dovolj prostora za varen prehod.«
Videz lahko zavaja
Stanič poudarja, da je tudi pri navidezno »udomačenih« pticah treba ohranjati distanco. »Tudi če labod deluje zelo navajen na ljudi in se približuje, je vedno dobro ohranjati razdaljo,« strne osnovno pravilo, ki velja pri vseh prostoživečih živalih. Prevelika bližina živali ne koristi nikomur. Labodi so sicer zakonsko zaščiteni. »Kot vse prostoživeče ptice so zavarovana vrsta. Motenje gnezdenja, lovljenje, zadrževanje ali poškodovanje labodov so prepovedani,« poudarja sogovornik, ki verjame, da je dolgoročno najbolj učinkovito predvsem razumevanje in odgovorno ravnanje ljudi.
Po drugi strani pa je tudi pretirana skrb lahko problematična. Ob incidentih se pogosto pojavijo pobude za stalno varovanje gnezd. V Kopru prostovoljci na točkah, kjer labod gnezdi v bližini mesta, dneve in noči bdijo nad gnezdišči. A tudi tak pristop ima lahko negativne posledice, saj ptici, ki gnezdi, povzroča stres. »To je drug ekstrem, ki ga ne podpiramo,« opozarja Stanič. Po njegovih besedah je treba razumeti tudi širši kontekst: labod grbec je velika, dobro vidna in ljudem zelo poznana karizmatična vrsta, ki pa z vidika ogroženosti populacije ni ptica, ki bi potrebovala posebno skrb ali pomoč človeka.
Dogodek v tivolskem parku ni bil zgolj odziv posameznika na trenutno nelagodje. Lahko ga razumemo kot odraz širšega odnosa, ki je zakoreninjen v našo kulturo, in sicer odnosa, ki naravo še vedno dojema kot nekaj, kar moramo nadzorovati ali premagati. A časi, ko smo lahko naravo potiskali na rob, so mimo: narava je tukaj, med nami, in zahteva spoštovanje. Zgodbe o labodih in tudi drugih, manj opaznih in morda medijsko manj izpostavljenih pticah in divjih živalih med nami pa so od nekdaj bile in bodo tudi še v prihodnje predvsem ogledalo nas samih, naše kulture in sposobnosti deliti prostor z drugimi bitji.
