V hladni novembrski noči leta 1975 so se v bazi raket Lewiston v ameriški zvezni državi Montana nepričakovano zaslišale opozorilne sirene. Varnostni senzorji, ki so varovali enega najobčutljivejših delov ameriškega jedrskega arzenala, so zaznali vsiljivca. Ko je vojaško osebje pohitelo na prosto, pa niso ugledali kakšnega sovjetskega vohunskega letala, temveč nekaj, kar je presegalo meje tedanjega razumevanja. Nad raketnimi silosi je neslišno lebdel žareč, oranžen disk v velikosti nogometnega igrišča. V zrak so nemudoma poslali prestrezna lovca F-106, vendar se je neznani objekt bliskovito dvignil in preprosto izginil z radarskih zaslonov.
Desetletja so bili takšni dogodki potisnjeni na obrobje resne razprave in pogosto obravnavani zgolj kot plod množične histerije ali paranoje hladne vojne. Toda nedavna obsežna analiza, ki so jo izvedli raziskovalci Znanstvene koalicije za preučevanje nepojasnjenih pojavov (Scientific Coalition for UAP Studies – SCU), ponuja trezno in precej vznemirjajočo reinterpretacijo teh zgodovinskih anomalij. Njihov zaključek namreč ne govori o naključnih opazovanjih, temveč o nečem, kar močno spominja na premišljeno, dolgoročno izvidniško operacijo, usmerjeno v samo srce ameriške vojaške in jedrske infrastrukture.
Vzorec v kaosu
Fenomeni, ki smo jih nekoč poznali kot NLP, danes pa jih v strokovnih in vladnih krogih označujejo kot neidentificirane anomalije (UAP), že dolgo burijo duhove ameriške obveščevalne in politične srenje. Vse glasnejša so namigovanja žvižgačev, da za vsaj nekaterimi od teh objektov stoji inteligenca, ki ni zemeljskega izvora.
Četudi bi to držalo, pa vendarle ostaja neodgovorjeno ključno vprašanje, kaj natančno so iskali.
Nova študija SCU – omenjene interdisciplinarne skupine, ki združuje civilne znanstvenike ter nekdanje vojaške in obveščevalne strokovnjake z namenom vnosa strogih znanstvenih standardov v preučevanje anomalij – poskuša na to odgovoriti z analizo več sto skrbno dokumentiranih primerov med letoma 1945 in 1975. Temeljijo predvsem na primerih iz znamenitega vojaškega projekta Blue Book, ki jih ameriškim zračnim silam nikoli ni uspelo pojasniti, ter na arhivih tamkajšnjega Nacionalnega preiskovalnega odbora za zračne fenomene (NICAP).
Raziskovalci so ugotovili, da aktivnosti teh neznanih plovil niso bile naključne. Časovno in prostorsko se namreč osupljivo ujemajo s ključnimi fazami ameriškega jedrskega oboroževanja. Vrhunci aktivnosti so bili zabeleženi v letih 1949–1951, 1952, 1957 in nato znova konec leta 1975, še posebno ob severni meji s Kanado. Podatki ne kažejo na množično invazijo, temveč na majhno, visoko mobilno izvidniško prisotnost, ki se je selila od regije do regije ter sistematično opazovala razvoj atomskega orožja in nameščanje balističnih raket.
Tehnološki prepad
Incidenti, vključeni v študijo, se berejo kot kronika tehnološke nemoči ameriške vojske v tistem času. Že maja 1949 sta na območju vojaškega tabora Camp Hood v Teksasu topniški opazovalec in vojaški poročnik videla objekt v obliki diamanta, ki je med letom spreminjal barvo od bele prek rdeče do zelene. Tri leta pozneje, julija 1952, je v Montani vojaški major skupaj z enajstimi pričami opazoval objekt, ki je okoli sebe ustvaril oblak. Iz te skrivnostne meglice so nenadoma šinili trije manjši diski, veliki kot reaktivni lovci. Sledilo je še pet objektov v formaciji črke V, preden so se vsi znova ovili v oblak in se vrnili v osrednje plovilo.
Avtorji študije poudarjajo, da letalne sposobnosti in tehnološke značilnosti teh plovil presegajo človeške zmogljivosti tistega časa. Prav zato ohranjajo tezo o nečloveški inteligenci kot legitimno hipotezo.
Še bolj zanimivo pa je vedenje teh objektov ob interakciji z vojsko. Analiza razkriva, da so se vsiljivci sčasoma prilagodili človeškim obrambnim taktikam. Medtem ko so bili v zgodnjih letih hladne vojne pogosto opaženi podnevi, so se kasneje njihove operacije preselile v nočni čas. Znali so ugasniti svoja svetlobna telesa in se izmikati prestreznim letalom takoj, ko so zaznali grožnjo, kar kaže na zavedanje in analizo odzivov ameriškega vojaškega aparata.
Omejeni viri
Kakšen je bil torej končni cilj te »strateško usmerjene operacije«? Ian M. Porritt, glavni avtor študije, meni, da vzorci kažejo na prisotnost z dolgoročnimi nameni, ki pa je bila očitno omejena s svojimi operativnimi zmožnostmi. Zadržanost teh objektov – dejstvo, da niso nikoli neposredno napadli vojaških silosov ali osebja – po njegovem mnenju ne bi smeli nujno razlagati kot dobrohotnost. Prej se zdi, da so delovali v okviru strogih omejitev virov in izvajali zgolj tisto, kar je bilo nujno za zbiranje podatkov.
Predstavniki SCU poudarjajo, da njihova študija ne ponuja dokončnega dokaza o zunajzemeljskem življenju ali neizpodbitnih dejstev. Služi predvsem kot nov, analitičen model za dešifriranje in razumevanje zgodovinskih poročil, ki so bila predolgo pometena pod preprogo. Kljub temu pa pušča odprto neprijetno vprašanje, ki je preživelo hladno vojno in ostaja aktualno še danes: kdo ali kaj je natančno vedel, kje so skrite najnevarnejše skrivnosti človeštva, in zakaj jih je tako pozorno opazoval?
