Šest let za odgovor ministrstva in deset let za inšpektorja: koliko časa lahko človek čaka na državo?

Pravniki temu rečejo pravica do dobrega upravljanja. Zveni skoraj samoumevno. Dokler ne trčimo ob slovensko birokratsko realnost.

Po ugotovitvah varuha človekovih pravic je pravica do dobrega upravljanja med najpogosteje kršenimi človekovimi pravicami. Samo lani je bila slovenskim državljanom ta dokazano kršena 59-krat. Dokazano 59-krat, v realnem življenju pa verjetno stokrat več, a nas je večina to prezrla ali pustila, da gre mimo.

Varuhinja človekovih pravic

Slovenska agentka iz časa arbitraže danes bdi nad našimi pravicami: »Še vedno imam čisto vest«

Imamo ljudi, ki na odgovor katere od državnih ali občinskih služb čakajo osem let ali več. Imamo več kot 90 let stare ljudi, ki leta čakajo na odločbo, od katere je odvisna njihova možnost za premestitev v domu starejših. Imamo zapornika, ki je zaradi počasnosti oziroma »organizacijske napake pri odpravi pošiljke«, v kateri je bil sklep, da je kazen ustavljena, v zaporu ostal 83 dni predolgo.

Imamo ministrstvo, ki kar šest let ni odgovorilo na pobudo glede uvrstitve pripomočkov za uporabnike polževih vsadkov na seznam tehničnih pripomočkov. Pobudo so preprosto založili. Tudi če je bila neutemeljena, bi si človek, ki jo je vložil, zaslužil odgovor. Imamo primer, ko je država o vračilu državne štipendije namesto predvidenih dveh mesecev odločala tri leta. In človeka, ki že deset let čaka, da bi okoljski inšpektor obravnaval njegovo prijavo. Deset let. V desetih letih so se zamenjale vlade, ministri, direktorji in bržkone spremenili tudi pravilniki. Človek, ki čaka, pa ostaja isti. Z istim problemom.

Odločba ne pomeni pomoči

57.407 vlog, 26.000 jih še čaka: kaj se dogaja z dolgotrajno oskrbo?

In potem so tu še primeri, ko nihče ni zares pristojen oziroma ko si organi odgovornost podajajo kot vroč krompir. Ministrstvo čaka občino, občina čaka državo, država razpravlja o pristojnosti, človek pa čaka. Posebej očitno je to pri vprašanjih, kjer predpisi niso dovolj jasni in dopuščajo različne razlage.

Prekoračeni roki. Molčanje organov. Predali. Prelaganje odgovornosti. Nejasni predpisi. Neskončni postopki. Vse to je predvsem škoda za državo samo. Vrata občinskih in državnih institucij, zavodov, inšpekcij in podobnih organov so namreč vrata do države, do zaupanja vanjo. Če sistem na teh vstopnih točkah deluje slabo, si bo država pri svojih državljanih težko ustvarila pozitivno sliko. Seveda je v ozadju problem, a gre tudi za odnos. Državne in občinske institucije obstajajo zaradi ljudi. Ne obrnjeno.