Nenavadno hitro segrevanje tropskega dela Tihega oceana je, kot je znano, sprožilo vremenski pojav el niño, ki je doslej že presegel pretekle mejnike in bi se po napovedih meteorologov lahko razvil v eno najmočnejših tovrstnih epizod v zadnjih desetletjih.
Klimatologi opozarjajo, da bi lahko dogajanje v oceanu znova zamajalo ustaljene vremenske vzorce na več celinah. Čeprav se pojav razvija tisoče kilometrov stran od evropske celine, premiki zračnih mas prinašajo povečano tveganje za suše, požare in uničujoče poplave v tropskem pasu, posredno pa vplivajo tudi na globalno raven temperatur, poroča avstrijski Heute.
Nenavadno hitro naraščanje temperatur v Tihem oceanu pa bi lahko globalne temperature v letu 2027 potisnil v povsem neznane višave. Čeprav oceanografski podatki opozarjajo na morebiten »super el niño«, hkrati meteorologi mirijo pred pretiranim ugibanjem o neizogibnem peklenskem poletju v srednji Evropi in Sloveniji.
Nad povprečjem
Po podatkih ameriške Nacionalne agencije za oceane in ozračje (NOAA) so temperature vode v tropskem vzhodnem delu Pacifika trenutno za več kot dve stopinji Celzija nad dolgoletnim povprečjem. Verjetnost, da se bo pojav v prihajajočih mesecih razvil v polnem obsegu, presega 90 odstotkov. Še več, izračuni kažejo 75-odstotno možnost, da bo šlo za eno najmočnejših tovrstnih epizod po letu 1950.
Kljub alarmantnim številkam pa strokovnjaki opozarjajo pred prehitrimi zaključki. Tihomorski vremenski vzorci namreč na vreme na evropski celini vplivajo bistveno manj neposredno kot na Severno Ameriko ali Azijo.
Kot je v pogovoru za nemški časnik Frankfurter Rundschau izpostavil meteorolog Dominik Jung, se vrhunec toplotnega učinka el niña na svetovno povprečje običajno pokaže z večmesečnim zamikom. Prav zato bi lahko leto 2027 podrlo dosedanje svetovne temperaturne rekorde, vključno z doslej rekordnim letom 2024. Vendar globalno segrevanje planeta ne pomeni avtomatsko enakega scenarija za vsako posamezno regijo.
Enotnega pravila ni
»Povezava med dogajanjem v Pacifiku in poletnim vremenom v srednji Evropi je šibka, zlasti v topli polovici leta,« poudarjajo vremenoslovci. Zgodovinski podatki to potrjujejo. Po silovitem el niñu v letih 1982 in 1983 je sledil izjemno vroč julij, medtem ko je po podobno močnem dogodku v obdobju 1997–1998 v naših krajih sledilo precej nestanovitno in zmerno poletje. Enotnega pravila torej ni.
Poleg tega modelski izračuni kažejo, da bi lahko tihooceanski pojav do poletja 2027 že znatno oslabel. Glavni dejavnik tveganja za vročinske valove na sončni strani Alp tako ne bo sam el niño, temveč splošni trend podnebnih sprememb. Evropa se namreč že od osemdesetih let prejšnjega stoletja segreva približno dvakrat hitreje od svetovnega povprečja.
Ali se bo Slovenija čez nekaj mesecev soočala z dolgotrajnimi sušami in ekstremnimi temperaturami, bo odvisno izključno od razporeditve zračnih mas in stabilnih območij visokega zračnega tlaka nad Atlantikom in celino v juniju, juliju in avgustu. Zanesljive napovedi za celotno sezono tako daleč vnaprej preprosto niso mogoče.
V običajnih razmerah v Tihem oceanu pihajo stalni pasatni vetrovi od vzhoda proti zahodu. Ta zračni tok potiska toplo površinsko vodo proti Indoneziji in zahodnemu Pacifiku, medtem ko ob obalah Južne Amerike iz globin prodira hladnejša, s hranili bogata voda. Zaradi tega je zahodni del oceana praviloma znatno toplejši od vzhodnega.
Naravni mehanizem
Vlažen zrak nad toplim morjem se dviga, ohlaja in kondenzira, kar povzroča obilne padavine nad jugovzhodno Azijo. Ob obalah Peruja in v puščavi Atacama pa suh, padajoči zrak ohranja izjemno sušno podnebje.
Med pojavom el niño se ta naravni mehanizem, znan kot Walkerjeva cirkulacija, poruši. Pasatni vetrovi oslabijo, velik bazen tople vode pa ostane ujet v osrednjem in vzhodnem Pacifiku. Območje intenzivnega izhlapevanja in neviht se posledično premakne proti vzhodu.
Za države, kot sta Peru in Ekvador, to pogosto pomeni nenadne nalive in poplave. Nasprotno pa v Indoneziji in Avstraliji nastopi suša, ki povečuje nevarnost obsežnih požarov v naravi ter uničenja šotnih tal.
Vpliv el niña se ne ustavi ob obalah Pacifika. Znanstveniki opozarjajo na tako imenovane telekonekcije – atmosferske valove, ki prenašajo energijo tisoče kilometrov daleč.
Količina padavin
Spremenjeno kroženje zraka vpliva na monsunsko dinamiko v Indiji ter prinaša sušo v afriško regijo Sahel. Vplivi se prepletajo tudi z drugimi oceanskimi sistemi, med njimi z dipolom Indijskega oceana, ki neposredno določa količino padavin v vzhodni Afriki.
Strokovnjaki hkrati opozarjajo, da pojav ne narekuje vremena iz dneva v dan. Lokalni meteorološki dejavniki lahko ustvarijo nasprotne ekstreme. Kljub splošnemu trendu suše lahko posamezna območja še vedno prizadenejo uničujoče poplave.
Vpliv pacifiškega dogajanja na vreme v srednji Evropi in Sloveniji torej ostaja posreden in precej bolj zapleten kot v tropih.
