»Ali je umetna inteligenca (UI) mehurček?« se v svojem najnovejšem članku o dolgoročnih posledicah sedanje tehnološke revolucije sprašuje ekonomist Janis Varufakis. »Vse je odvisno od tega, ali bodo obsežna vlaganja v tehnologijo močno povečala produktivnost. Optimisti so prepričani, da bo povečanje produktivnosti ogromno, tudi če bo potrebna korekcija trga, da se iz prenapihnjenega balona spusti nekaj vročega zraka. Pesimisti, od Jima Covella iz Goldman Sachsa do Darona Acemogluja z MIT (Tehnološki inštitut Massachusettsa je ena vodilnih znanstvenih in tehnoloških ustanov na svetu, op. a.), dvomijo o tem. A tako optimisti kot pesimisti so ujeti v tisto, kar imenujem zabloda o produktivnosti umetne inteligence,« poudarja nekdanji grški finančni minister, ki se boji zelo temačnih posledic UI, če bomo pri njeni uporabi in nadaljnjem razvoju pustili povsem proste roke tehnološkim gospodarjem.
Zabloda o produktivnosti
»Nobena stran se ne zaveda dovolj, da bo UI uničila kapitalizem, tudi če bo povečala produktivnost onkraj naše domišljije – in ne glede na to, ali bo zagotovila obljubljeno avtomatizacijo vsakdanjih delovnih tokov. Nevarnost uničenja pogosto spregledamo, saj na današnji svet gledamo skozi prizmo drugega sveta, ki pa je zaradi kapitala v oblaku in umetne inteligence že zastarel. Do nedavnega je bilo jasno, da vsaka tehnološka revolucija predstavlja trenutek ustvarjalnega uničenja. Celotni sektorji, poklici in veščine so bili uničeni zaradi inovacij, ki so prinesle nove sektorje, nove poklice in nove veščine. Avtomobili so uničili sedlarje in kovače, a so ustvarili avtomobilske delavce, graditelje cest, mehanike in delavce na bencinski črpalki. Prehod s premoga na nafto je celotne rudarske skupnosti obsodil na pozabo, a v celoti je bilo ustvarjenih več delovnih mest, kot je bilo uničenih. Ustvarjalno uničevanje je postalo sinonim za gospodarsko rast,« se koristnosti dosedanjih tehnoloških revolucij, ki so presegale škodo, zaveda Varufakis. A zdaj bo nadomeščanje škode po njegovem mnenju precej težje, če se kaj ne spremeni.
»Ob soočenju z UI je normalno, da se vprašamo o neto učinkih tehnologije, torej ali bo ustvarila več, kot bo uničila. A pravo vprašanje je: 'Več česa?' Da bi se izognili zmotam o produktivnosti UI, moramo najprej premisliti, kako sploh definiramo produktivnost. Če s produktivnostjo mislimo naloge, opravljene na enoto človeškega dela, ni dvoma, da bo UI izjemno uspešna – pravzaprav se je to že zgodilo. Če pa bomo še naprej merili produktivnost v smislu denarne vrednosti na enoto dela, obstaja velika verjetnost, da bo UI postala popolna katastrofa,« napoveduje vselej provokativni ekonomist in politik.
»Prejšnje tehnološke revolucije, od parnega stroja in avtomobila do osebnega računalnika in pametnega telefona, so razširile področje kapitalističnih trgov. Kljub razdejanju celotnih poklicev in skupnosti, ki so jih pustile za seboj, so hkrati privedle do večje materialne proizvodnje in višje skupne denarne vrednosti te proizvodnje. Ali bo UI storila enako? Morda se bo na Kitajskem, kjer je UI povezana z robotiko, proizvodnja materialov povečala in vsaj kratkoročno tudi neto prihodki. Na Zahodu pa so agenti UI nameščeni v storitvenem sektorju – od amazon.com do podpornih služb, odvetniških pisarn, bolnišnic in drugih. Na teh področjih bi lahko kapital v oblakih, okrepljen z UI, zmanjšal trge,« napoveduje avtor številnih knjižnih uspešnic s področja ekonomije in družbe.
Zmanjšanje trgov
Do zmanjšanja trgov, na katerih temelji kapitalizem, naj bi prišlo na dva načina. »Prvi način, ki se ga vsi zavedamo, je, da bo UI uničila cele poklice: pravne pomočnike, programerje, prevajalce, računovodje, celo arhitekte, matematike in učitelje, hkrati pa ustvarila bistveno manj novih delovnih mest, ki jih zapolnjujejo svetovalci, nadzorniki, inženirji in upravljalci nove opreme. Drugi način je precej manj viden, a morda še bolj skrb vzbujajoč: trgi bi se spremenili v fevde v oblakih, dobički pa v rente. Kot že dolgo trdim, je Amazon s številnimi kupci in prodajalci znotraj svojih digitalnih zidov morda videti kot trg, vendar mu manjka osrednja značilnost trga: decentraliziranost. V resnici je še bolj centraliziran kot sovjetsko načrtovano gospodarstvo kadar koli. S svojim nerazumljivim algoritmom odloča, kateri potrošnik je povezan s katerim dobaviteljem na podlagi verjetnostnega modela, ki je optimiziran za maksimiranje verjetnosti, da njegov lastnik Jeff Bezos pobere 40 odstotkov največje cene, ki jo je vsak kupec pripravljen plačati. Ko se UI vse globlje vpleta v Bezosov algoritem, bodo vmesniki, kot je Alexa, z nami komunicirali ne zgolj kot nakupovalci, temveč kot vsevedni prijatelj, spremljevalec in celo terapevt. Kmalu bodo dobički kapitalističnih dobaviteljev končali na računu nekega tehnološkega gospodarja v obliki najemnine za oblake, v kar bo zagotovo vlagal še več kapitala, podprtega z UI, in od tega iztržil še več rent. Ko bodo Applova Siri, Googlov Gemini in vojska takšnih agentskih asistentov razvijali enake zmogljivosti za svoje tehnološke gospodarje, kot jih je Amazon za Bezosa, bo tako kapitalistični trg še naprej usihal. Medtem ko se bo UI izkazala za izjemno produktivno na enoto človeškega dela, bodo stopnje dobička kapitalističnih podjetij padle, kar bo povzročilo padec skupnih družbenih plač na dno. Takrat nobeno orodje liberalne države – kvantitativno sproščanje, politično izvedljiv univerzalni temeljni dohodek ali davek na premoženje tehnoloških gospodarjev – ne bo več moglo preprečiti sistemskega zloma,« Varufakis opisuje možen zlom, ki ga navdušenci nad sedanjimi koristmi umetne inteligence niti ne slutijo.
Varufakis torej ne dvomi, da je UI že prinesla ogromne izboljšave produktivnosti in jih bo še nekaj časa. A njegov pogled dlje v prihodnost razkriva, da so nujni nekateri ukrepi, ki bi vsaj malce obrzdali sedanji bliskovit razvoj UI in njene koristi še pravi čas preusmerili zgolj iz žepov tehnoloških magnatov tudi za širše dobro družbe. »UI že zdaj dokazuje, da lahko eksponentno poveča količino dela, ki ga opravi človek. A dokler se uporablja le za odpravo plačanega dela in preusmerjanje dobička z dejanskih trgov v oblake naših tehnoloških gospodarjev, bo ekonomska vrednost, ustvarjena na delavca, strmoglavila. Če tega ne spremenimo, bo zmota o produktivnosti UI vztrajala. In dokler se bo to dogajalo, ne bomo mogli upati na postkapitalistično prihodnost obilja, kjer bomo skupaj z našimi UI-pomočniki proizvajali glede na zmožnosti in razporejali po potrebah,« meni Varufakis, eden vse številnejših ekonomistov, ki vse bolj opozarjajo na nekatere pasti UI.
Med njimi prednjači Daron Acemoglu, prejemnik Nobelove nagrade za ekonomijo iz leta 2024, ki ocenjuje, da bo produktivnost z UI narasla precej manj, kot trdijo v Silicijevi dolini, in opozarja, da tehnološki napredek sam po sebi koristi le elitam, če ga država ne regulira in koristi ne porazdeli še med delavce. Na turško-ameriškega ekonomista armenskih korenin, ki velja za enega najbolj citiranih svetovnih ekonomistov, se je usul orkestriran plaz kritik s strani tehnoloških magnatov, ko je nedavno priporočil, da UI ne bi smela zgolj nadomeščati delavcev, ampak dopolnjevati njihovo delo, povečevati produktivnost in plače ter krepiti srednji razred.
Kitajci so previdnejši
Varufakis kot eno od možnosti za obvladovanje UI ponuja tudi zgledovanje po Kitajski, ki naj bi se že dosti prej kot Zahod zavedala nevarnosti, da bi njihov model kapitalizma zdrsnil v »past rent«, ki vodi do stagnacije, deindustrializacije in socialnih nesoglasij. Ko se zaradi konkurence v proizvodnih sektorjih znižujejo stopnje dobička, postanejo za vlagatelje privlačnejše druge naložbe in bogastvo se vse hitreje seli iz industrije v sektor rentnikov, zaradi česar sta angleški sever in ameriški Srednji zahod že močno opustela. Kitajska se je že pred leti znašla na robu rentne pasti ob propadu nepremičninskega velikana Evergrande, vrha špekulativne ledene gore, ki je skoraj potopila kitajski gospodarski čudež. A odtlej je bila kitajska država nasprotno od zahodnih držav precej uspešnejša pri usmerjanju naložb, ki so privedle do uspešnih zgodb na področjih ključnih mineralov, zelene energije, električnih vozil, ultrahitrih železnic, mikročipov in UI.
»Silicijeva dolina posveča malo pozornosti materialni proizvodnji, je pa obsedena z gradnjo agentov UI, ki jih oddajajo v najem posameznikom in podjetjem kot ponudnike storitev. Medtem ko ameriški storitveni sektor odpravlja človeško delo in izgublja sposobnost ustvarjanja presežne vrednosti, ameriški tehnološki lordi iz materialne proizvodnje črpajo še več presežne vrednosti, zato se v ZDA povečujejo neenakost, populizem in družbeni spori. V nasprotju s tem se kitajska podjetja, ki se ukvarjajo z UI, osredotočajo na materialno proizvodnjo in uporabljajo svojo industrijsko robotiko za proizvodnjo stvari. Poleg tega so vse zmogljivosti UI odprtokodne in na voljo najmanjšemu kitajskemu proizvajalcu za drobiž,« opozarja na eno od bistvenih razlik v tamkajšnji uporabi UI.
