Čeprav bi po imenu morda lahko sklepali, da je maslena omaka café de Paris nastala nekje v senci Eifflovega stolpa, je njena domovina Ženeva oziroma tamkajšnja restavracija Coq d'Or, kjer sta gospod in gospa Boubier leta 1930 ustvarila posebno začinjeno maslo, s katerim sta prelivala pečeno govedino.
Ženeva je v tistih časih po prvi svetovni vojni postala sedež Društva narodov in eno najpomembnejših diplomatskih mest na svetu. Po mestu so se sprehajali diplomati, politiki, novinarji in premožni tujci, istočasno pa je Evropo po zlomu newyorške borze leta 1929 že objemala gospodarska kriza. Leta 1930 so v Ženevi položili temelje Palače narodov, v kuhinji Coq d'Or pa je nastajala znamenita maslena omaka, ki ji še danes pripisujejo sila skrivnosten značaj. Recept za pripravo začinjenega masla za polivanje mesa sta zakonca Boubier namreč zaupala le hčerki, poročeni z Arthur-Françoisom Dumontom - Freddyjem, lastnikom ženevske restavracije Café de Paris, ki je domovala in še domuje na Rue du Mont-Blanc, nedaleč od glavne železniške postaje. In prav tam je maslena omaka dobila današnje ime ter postala užitna uspešnica, o kateri se še danes krešejo najrazličnejša mnenja, predvsem pa se ugiba, kaj se skriva v njej.
Originalni recept je še zdaj skrbno varovana skrivnost, zato je izraz café de Paris postal ime za celo družino podobnih omak in začinjenega masla. Skrivnost originalnega recepta družina varuje skoraj tako zavzeto, kot bi šlo za recepturo kokakole. Ko je stari Boubier recept zaupal zgolj svoji hčerki, je njen mož Arthur-François Dumont papir z zapisanim skrbno zaklenil v družinski sef, kjer se menda skriva še dandanes.
Skozi desetletja so ga najrazličnejši kuharski mojstri in gastronomski raziskovalci sicer poskušali razvozlati z okušanjem, tako da so nastale recepture z dvajsetimi, tridesetimi in še več sestavinami, vendar nobena do zdaj še ni bila potrjena kot prava. Družinska skrivnost se je prenašala iz roda v rod, tako da v restavraciji Café de Paris še vedno trdijo, da natančno »formulo« pozna samo François Vouillamoz, naslednik družine Boubier, ki znamenito mešanico pripravlja skrit pred očmi radovednežev v posebnem kuhinjskem laboratoriju pod restavracijo. Njihov slogan je zato povsem primeren: »Toujours imitée, jamais égalée.« To bi nekako pomenilo: »Vsi jo posnemajo, nihče je ne more poustvariti.« In kdor bi rad preveril, kako se je zagonetka ohranila do danes, lahko to stori na »kraju zločina«. Café de Paris še vedno obratuje na Rue du Mont-Blanc 26 v Ženevi, tam pa gostom strežejo povsem enako kombinacijo kosila ali večerje kot leta 1930, ko je mizi kraljevalo začimbno maslo na govejem zrezku skupaj s pomfritom in zeleno solato.
