Poskušali smo ugotoviti, kakšna je razlika med picami iz Caserte, obiskali smo I Masanielli, Bazilico in Pepe Grani, ki dosegajo najvišje ocene na svetu, ter bolj znanimi, a med stroko manj cenjenimi picami iz Neaplja, kjer kraljujejo 50 Kalò, Sorbillo in Da Michele, ki ima mimogrede izvrstno podružnico v prijaznem Trstu. Lahko zgolj ponovimo, kar smo nekje prebrali: pice iz Caserte pomenijo novo fazo v razvoju neapeljske pice, ne ločene tradicije.
Najboljša picerija na svetu
Pravijo, da je Francesco Martucci eden tistih mojstrov, ki so svetu pokazali, da lahko pica postane avtorska gastronomija, ne da bi izgubila svojo identiteto. Začel je v piceriji svojega strica pri desetih letih, leta 2001 pa je odprl žepno picerijo I Masanielli, ki je pekla predvsem za dostavo, in počasi napredoval. Pice razume kot del posebne kulinarike, uporablja fermentacije, različne tehnike kuhanja in zelo premišljene kombinacije sestavin.
Ko smo picerijo I Masanielli, po različnih ocenjevanjih že nekajkrat razglašeno za najboljšo na svetu, zvečer obiskali v manjšem trgovskem centru, kjer domuje, je bilo v vrsti kakšnih 100, morda 200 ljudi. Italijani na dobre pice radi čakajo v vrsti, čeprav hostesa na vhodu kliče najprej priimke tiste, ki so mize rezervirali. Jasno, bili smo med prvimi, ki smo zavili v velike, malce zatemnjene jedilnice, ki jih krasijo popart elementi, veliki portreti rock zvezdnikov in različni poučni stavki, ki jih je izrekel Andy Warhol (sedeli smo pri mizi, kjer je bil njegov citat: Ljubim dolgočasne stvari). Picerija je veliko večja, kot smo mislili, temačna, največ svetlobe pa prihaja iz kuhinje, v kateri smo hitro opazili mojstra Martuccija. Možakar je legenda, pa vendar je na svojem mestu in, namesto da bi se vozil z jahto in božal vplivnice, peče pice. Je pa res, da večina gostov izkoristi trenutek in slika mojstra, ki v veliki kuhinji zadovoljno pozira s pomočniki in vajenci.
V najboljši piceriji na svetu ne komplicirajo. Imajo sicer izvrstno karto pijač z nekaj vrstami piva, veliko šampanjcev in vin, veliko več, kot smo vajeni pri nas, poleg pic pa lahko spečejo le še nekaj ocvrtih predjedi. Mimogrede, vzeli smo jih pet in se ušteli, saj so ocvrte krogle (fritantne) hudo nasitne, čeprav so v njih v glavnem zelenjava in testenine. Krogle ne morejo tekmovati s picami. In niti nočejo, dejstvo, da so vse predjedi ocvrte, pa tudi nekaj pove o lokalni kuhinji.
Na jedilnem listu ima najboljša picerija na svetu nekaj klasičnih pic, večina jih je zgolj z različnimi izvrstnimi lokalnimi siri in božanskim paradižnikom, a vse skupaj se lahko spremeni, če se odločite pokusiti kak Martuccijev izum, recimo pico sedmih čebul ali pa pico assoluto di pomodoro, na kateri je sedem oblik paradižnika, tudi sušen, bel in tekoč. Pri sedmih paradižnikih je tudi testo malce drugače, oparjeno, pečeno in ocvrto. Ni nam bilo preveč všeč. Vsekakor pa je bila ena najboljših, ki smo jih pokusili do zdaj, capricciosa s salamo in pršutom. Cene pice so v najboljši piceriji tega sveta nekoliko cenejše kot v Sloveniji, osnova je osem evrov.
Basilico v središču Caserte
V Caserti je množica enostavnejših picerij, kot je I Masanielli. Basilico je ena tistih, ki jih v zadnjem času najbolj hvalijo. Gre za družinski lokal družine Carfora, ki ima sicer še dve piceriji v okolici Caserte in eno v Neaplju. Picerije vodita brat in sestra Raffaele Carfora in Mena Carfora, ki sta tretja generacija picopekov.
V piceriji v Caserti imajo morda kanček bolj klasične pice, kot bi pomislili, hočejo biti napolitanske, so pa njihove mojstrovine po obsegu tudi malce večje kot pri bližnji konkurenci. Želeli smo pokusiti najenostavnejšo – margherito z zgovornim imenom ruota del carro (vozovo kolo), ki še poudarja velikost sicer povsem klasične margherite (fior di latte, paradižnik, oljčno olje in bazilika).
Na drugi strani je bila na svojem mestu tudi pica z orožniškim imenom carabiniera, pri kateri na mehko testo naložijo večne sestavine, pa še česen, pikantno salamo in res veliko lokalnih oliv ter origano. Imajo tudi veliko belih pic brez paradižnikove omake.
Drugače pa pod svoje velike izume štejejo pico casertano, s konopljinim pestom, fiordilatte, rdečimi paradižniki, salamo črnega prašiča, baziliko in oljčnim oljem. Pice pri Basilicu stanejo od sedem do 12 evrov, za sovražnike pic se najdejo tudi testenine in hladne predjedi. Picerija ima tudi trgovino, kjer je mogoče kupiti lokalno hrano, vina, žganje in seveda spominke.
Najboljši picopek na svetu
Caiazzo je vasica, kakšnih 18 kilometrov severno od Caserte. Morda se motimo, a se zdi, da je v tem kraju na prvem mestu pica, natančneje picerija Pepe in Grani, ki je v kraj očitno prinesla turizem, morda celo pretiran turizem. Picerijo vodi za mnoge oče moderne pice Franco Pepe, ki se je obrti učil od svojih prednikov. So pa Pepetu in Caiazzu naredili veliko uslugo na Netflixu, kjer so ga v oddaji o picah povišali med največje mojstre svojega posla.
V začetku septembra so picerijo odprli in tudi zato je bila vrsta predvsem angleško govorečih turistov nepregledna, je pa res, da smo bili spet med prvimi, ki smo ob sedmih zvečer prišli v lokal, ker smo prefrigano rezervirali mizo že kakšnih 14 dni prej.
Picerija, ki jo vodi slavni Franco Pepe, je moderno in natančno urejena, bolj je podobna kakšni restavraciji kot piceriji in niti ni čudno, če med drugim ponujajo tudi degustacijske menije različnih, v glavnem avtorskih pic. Nam do pokušine vseh norih idej niti ni bilo, saj smo hitro videli, da moramo pokusiti trenutno najzanimivejšo in verjetno največkrat poslikano margherito sbaglaito, obrnjeno pico (sir spodaj in paradižnik v črtah). Okus je praktično enak kot pri navadni neapeljski pici.
Še eno klasiko malce priredijo, na margherito položijo meso črne kasertske svinje in origano, ne bazilike. Pepe ima tri verzije pic, klasične od štirih do deset evrov, avtorske za 14 in sezonske za okoli 15 evrov. Imajo pa tudi izvrstno vinsko in solidno pivsko karto ter sijajne lešnikove piškote.
Ko smo iz lokala odhajali, smo se komaj prebili na cesto, okoli devetih zvečer je čakalo na mizo kakšnih sto lačnih tujih gostov. V nasprotju z našimi so v teh krajih picerije tudi ob nedeljah in ponedeljkih odprte do pol enih zjutraj.
